Upravljanje s kulturno krajino alpskega sveta
Kmetijstvo in okolje, JSKS, Zbornica svetuje, Govedoreja, Drobnica, Travništvo, pašništvo in pridelava krme, Turizem, Živinoreja, Gospodarjenje |
Ključne besede: LIFE Varna paša, pašništvo, planšarstvo, alpski svet, volk, velike zveri, kmetje
Izzivi pašništva v alpskem svetu
Gre za pereč konflikt interesov, ki ga je nujno uravnovesiti in zagotoviti pogoje za kmetovanje v gorskem svetu, vključno s pašništvom in planšarstvom. Njena podoba se spreminja, pokrajina se zarašča tudi zaradi vse večje prisotnosti velikih zveri, ki otežujejo pašo rejnih živali. Stanje postaja vse bolj zaskrbljujoče tako z vidika kmetijske kot turistične dejavnosti na območju alpskega sveta Slovenije. In nenazadnje, zbuja strah in nelagodje med vsemi prebivalci podeželja.
»Treba se bo odločiti, koga bomo varovali,« je ob koncu svoje predstavitve na temo planinske paše v Posočju, poudarila direktorica KGZS – Zavoda Nova Gorica mag. Jana Čuk. Na območju Tolmina, Kobarida in Bovca se je število kmetij iz 675 zmanjšalo na 332. Prvi pašni red je v 18. stoletju odredila cesarica Marija Terezija. Med majem in oktobrom je kmetom v upravljanje dala planino. Kasneje se je zgodilo več sprememb, največji upad pašništva se je zgodil po letu 1960 zaradi prepovedi gozdne paše. Poudarila je pomen pašništva in planšarstva kot nesnovne kulturne dediščine, ki jo je treba ohraniti. Na tem območju je še vedno živih 13 sirarskih planin, na katerih je vse manj drobnice. Vse večji je problem zaraščanja in vse več invazivnih rastlin. Ko majhne kmetije nehajo delovati, delovne sile ni več. Vse večji problem je tudi pomanjkanje vode. Zgodba zase je prisotnost šakalov in volkov, ki jih ne zaustavi niti močna ograja. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Stanje glede velikih zveri v državah na območju Alp je predstavil Matej Bartol, Zavod za gozdove Slovenije. Število volkov v zadnjem desetletju precej hitro narašča. Na območju Alp se nahaja 250 reproduktivnih enot. V Sloveniji je 17 različnih tropov, od tega se jih na alpskem prostoru nahaja pet. V zadnjih desetih letih se običajno letno odstreli dva osebka. Volkovi iz Slovenije in Italije, ki prehajajo meje, so problem tudi ostalim. Na območju Italije ostaja sloves volka Slavca, ki je ustanovitelj 100 tropov v katerih živi cca 1000 volkov. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Volk v Avstriji
Posebne pozornosti so bile deležne predstavitve izkušenj na avstrijskem Koroškem, na Južnem Tirolskem in v Švici ter seveda v Sloveniji. Direktor kmetijske zbornice avstrijske Koroške Bernhard Rebernig meni, da sobivanje volkov in hribovskega kmetijstva ni možno. Poudaril je pomen pašništva na avstrijskem Koroškem, ki se izvaja na 20 % površin zvezne dežele. Gospodarjenje na planinah se sooča z veliko izzivi, med katere sodi tudi vračanje volkov, ki v Avstrijo prihajajo iz Italije. Zaradi visoke stopnje turizma, zaščite čred na tem območju ni možno izvajati. Tako imajo vzpostavljen precej dober sistem odstrela volkov. Večina odstrela volkov se izvede po uredbi, ki dovoljuje odstrel v primeru, da se volk približa radiju 200 metrov okoli hiš. »Učinkovito upravljanje z volkovi je edina možnost. Volka ne želimo povsem odstraniti, a na ravni EU se mora upravljanje z volkom zaostriti, saj je to nujno za zaščito biotske raznovrstnosti in kulturne krajine,« poudarja Rebernig. Zgodovinska dejstva o datumih odstrela zadnjega volka, zapisana po cerkvah potrjujejo, da ljudje nikoli niso sobivali z volkovi. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Volk v Švici
Zanimiv pogled na volka je predstavil švicarski biolog Marcel Züger, ki se s populacijo volkov na območju Švice ukvarja že desetletja. Poudaril je, da so pašniki in planine del kulturne krajine, ki so jo ustvarili ljudje v obdobju zadnjih 500 let. Na območju Švice je namreč 99,9 % kulturne krajine, ki je upravljana s strani človeka ter zagotavlja zelo visoko biotsko pestrost. V Švici so leta 1974 volka iztrebili. Po Bernski konvenciji so volkovi zaščiteni. »Gre za konflikt interesov,« meni Züger. Gre za obdelovanje kulturne krajine, ki jo potrebujemo, da pridemo do pašnikov in prireje hrane. 62 % površin v Švici predstavljajo travniki in pašniki. Za obdelavo te kulturne krajine skrbijo kmetje in pašna živina. Tako se je leta 2012 pojavil prvi trop volkov v Švici, leta 2024 je število naraslo na 37 tropov. Odstreljujejo celotne trope, v zadnji zimi so se trudili odstreliti 9 tropov, nekatere ne v celoti. Kljub temu, da so odstrelili 1/3 populacije volkov, še vedno čutijo porast volka in populacije volka jim ni uspelo zmanjšati. Napadi na drobnico in pašno živino so se zaradi odstrela začeli zmanjševati, predvsem zaradi odstrela reproduktivnih parov. Vsak volk povzroči 50 mrtvih ovac letno. V primeru, da ne bi začeli z ukrepi, bi se populacija volkov letno povečala za 50 %. V Švici je zelo malo divjega lova, nekaj živali pogine ob cestah in železnicah ter drugih vzrokov. Pri drobnici je zahteva zaščite z električnim pastirjem in pastirskimi psi. Največji uspeh pri lovu na volkove imajo prostovoljni lovci. Vsak državljan v kantonu lahko lovi, s strani države kanton z zaščito prejme 500.000 eur na tropu. V gorah je zaščita izjemno draga in ves čas jo je potrebno kontrolirati, da ne pride do izpada elektrike ali kakšne druge napake, ki omogoči volkovom premagati zaščito. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Volk v Italiji
Precej drugačna je situacija v Italiji. »Volk je velika nevarnost za kmetijstvo na planinah in na splošno za hribovsko kmetijstvo. Soočeni smo s kar nekaj izzivi,« je v pregledu stanja na Južnem Tirolskem povedal Matthias Bertagnolli. Leta 2022 je bilo na območju Južne Tirolske ubitih 504 ovc. Kot kmečka zveza južne Tirolske smo skušali dramatično komunicirati v javnost. V Italiji nimamo organiziranega upravljanja z volkovi, skušali smo doseči sprejem zakona, ki bi omogočil odstrel, predvsem zaradi zaščite planin. Dosegli smo pridobitev treh uredb za odstrel, žal so bile kasneje prepovedane s strani ustavnega sodišča. Delamo marsikaj, v sodelovanju z našimi kmeti o problemu govorimo in objavljamo kontroverzne objave, pripravili smo plakate in brošure. Naše aktivnosti gredo v smeri spremembe evropske zakonodaje. Doseči želimo, da bo na ravni Evrope volk le zaščitena in ne zelo zaščitena žival. Pomembno je, da nam zakonodajalec zagotovi opremljenost planin z zaščitnimi mrežami in digitalno pomoč na planinah. Upamo, da se na območju Evrope več pozornosti zagotovi varnosti v naravi. Nenazadnje bo to pripeljalo tudi do večje zaščite biotske raznovrstnosti.
Šakal
Vse večjo problematiko prisotnosti šakala v Sloveniji in njegovo širjenje v alpski prostor je predstavil doc. dr. Hubert Potočnik z oddelka za Biologijo Univerze Ljubljana. Šakal je prišlek v slovenski prostor in je po velikosti bližje lisici kot volku. Gre za izjemno prilagodljivo vrsto, ki se je v 21. stoletju hitro razširila. Odlikuje ga vzdržljivost pri teku in dobra sposobnost plavanja. Mladi osebki se lahko že pri dveh do treh mesecih osamosvojijo in preživijo sami. Njegova raba prostora vključuje odprte krajine in kulturno krajino z gozdnimi krpami. Najpogosteje naseljuje nižine z malo snega. Pri prehrani je vsejed, plen mu predstavljajo manjši sesalci, odpadki, mrhovina, sadje ter mladiči srnjadi in drobnice. Kar 80 % njegove prehranske niše se prekriva s prehransko nišo lisice. Ena od posebnosti šakala je križanje s potepuškimi psi, kar je bilo genetsko potrjeno in predstavlja neželen dejavnik v upravljanju populacije. Njegov varstveni status je umeščen na habitatno direktivo, kar omogoča regulacijo populacije. V Sloveniji je bil šakal umaknjen s seznama zavarovanih vrst, kar omogoča aktivnejše upravljanje njegove prisotnosti v prostoru. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Glas kmetov ali zmaga zveri
Terenska kmetijska svetovalka KGZS Zavoda Kranj Tatjana Grilc je opozorila na občuten upad števila manjših kmetij v zadnjih dveh letih. V zadnjih letih vse pogostejši napadi volkov, ne le na drobnico, tudi na govedo. Posledice za živali so stres, abortusi, slabši genetski material. Na nekaterih planinah, kot so Lipanca, Brdo in Klečica, so zato pašo v celoti opustili – planine so zaraščene, drobnice na poti na Triglav ne boste srečali. Vse več površin, predvsem težko dostopnih, ostaja neobdelanih.
Zavedati se je treba, da pašništvo na planinah zahteva veliko znanja, izkušenj, dela in vztrajnosti, ki se prenaša medgeneracijsko. Gre za panogo, ki oblikuje velik del kulturne krajine in je izjemnega pomena za razvoj lokalnega turizma, saj so z dejavnostjo povezani dogodki kot so vaški prazniki in prazniki kmetij. Pomembna je tudi vključenost otrok in prenos znanja med generacijami. In nenazadnje, pomemben je tudi medgeneracijski prenos znanja med živalmi. Vodnice vedo kam iti, kje je senca, kje je hrana, kje je nevarno in kje je zavetje. Če pašništva ni, se ekosistemi zelo hitro spremenijo. Pride do zaraščanja, manjša se biotska raznovrstnost, več gozdne rabe in s tem več življenjskega prostora za divjad in zveri. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Nujno aktivno gospodarjenje z zvermi
Nadvse ganljivo je situacijo, ki jo občutijo kmetje, ki z volkovi sobivajo, predstavila predstavnica hribovskih in gorskih kmetov Tilka Klinar. »Mi ne zahtevamo odstranitve zveri iz prostora, a naj se vzpostavi razumno stanje. Populacija se je povečala do mere, ko ni več vzdržna. Situacija povzroča veliko trpljenja živalim, sploh ko plenijo mlade, neizkušene zveri. Za nekatera območja je že prepozno, pašništvo se je že opustilo, površine se zaraščajo. Ko bo zverem zmanjkalo drobnice, bo na vrsti govedo. Škoda v Sloveniji je uradno manjša od dejanske škode, ki jo občutimo kmetje,« poudarja Klinarjeva. »Veliko peticij, veliko projektov, veliko denarja je bilo namenjeno za zaščito zveri in malo za zaščito kmeta. Direktna škoda je močan upad staleža živali, opuščanje reje, živali v stresu in to ni več dobrobit živali na paši. Živali imamo kmetje radi, ne želimo, da jih zveri ubijejo.«
Poudarja, da kmetje ne zahtevajo popolne odstranitve zveri iz prostora, temveč si želijo vzpostavitve uravnoteženega in razumljivega stanja. Javni diskurz o tej problematiki mora vključevati tudi glas kmetov. »Ko kmetje umaknejo živali s planin, praviloma prenehajo vlagati v kmetijstvo, saj živali, ki ne hodijo na pašo, sčasoma izgubijo vedenjske vzorce, ki so ključni za njihovo preživetje na takšnih območjih.«
Zaradi zmanjšanja staleža drobnice se širijo zaraščene površine, posledično pa se krčijo življenjski prostori in zmanjšuje poseljenost podeželja. S tem izgubljamo etnografsko tradicijo in slovensko kulturno krajino, kar negativno vpliva tudi na obstoj turizma. V Kranjski Gori je stalež drobnice upadel za 70 %, kar ima neposreden vpliv na prehransko varnost.
Podatki kažejo, da je volk do leta 2017 povzročil izgubo več kot 4.000 živali, pri čemer je število nedokazanih kadavrov še enkrat tolikšno. Napadi se dogajajo na kopitarje, govedo in drobnico. Kljub temu slovenska zakonodaja v upravljanju zveri bistveno odstopa od evropskih standardov, lastnikom pa pogosto odreka pravico do upravljanja svojih zemljišč.
Preventivni ukrepi, kot so ograjevanje in pastirski psi, so za velika območja izjemno dragi in logistično zahtevni. Rešitev kmetje vidijo v aktivnem gospodarjenju z zvermi. Podpis Bernske konvencije bi moral omogočati uravnotežen pristop, kjer bi bila zaščita zveri usklajena z dejanskimi razmerami na podeželju. Po njihovih ocenah je v Sloveniji najmanj dvakrat več volkov, kot bi bilo optimalno za trajnostno sobivanje z lokalnim prebivalstvom. Zahtevajo, da se pri upravljanju zveri upošteva ljudi, ki živijo in delajo na podeželju, saj ob trenutni številčnosti drobnice ni več perspektive za nadaljnjo rejo v krajih z najdaljšo tradicijo kmetovanja. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Kras se spreminja
Problem škod zaradi volka, medveda in šakala ter stanje živinoreje na Krasu je predstavljeno v predstavitvi terenske kmetijske svetovalke KGZS – Zavoda Nova Gorica mag. Ida Štoka TUKAJ. Na celotnem obalno-kraškem območju deluje le pet mlečnih kmetij, travniki in pašniki se zaraščajo. To povečuje odvisnost od trgovinskih virov, zmanjšuje estetsko vrednost krajine in vpliva na turizem. Zaradi sprememb številni prebivalci odhajajo, razmere so se zaostrile tudi zaradi povečane prisotnosti volkov, medvedov in šakalov, ki otežujejo ohranjanje pašnikov in zmanjšujejo biodiverziteto. Posledično se pojavljajo požari in širijo invazivne rastlinske vrste. Rešitev bi lahko bila uporaba koz kot naravnih čistilcev zaraslih površin, a ključni izziv ostaja, ali bomo znali ohraniti travna zemljišča s pašništvom. Brez ustreznega upravljanja in vključevanja živine se Kras počasi spreminja v divjino, kar bi lahko imelo trajne posledice za lokalno skupnost in krajino.
Ekonomski vpliv izgube kulturne krajine
Da kmetijstvo spada med primarne sektorje ustvarjanja vrednosti, ki so temelj za vse ostale sektorje, je ohranjanje kmetijstva ena od glavnih točk, ko se pogovarjamo o odpornosti družbe na šoke, je izpostavil Goran Živec v nadvse zanimivem prikazu ekonomskih posledic propada kulturne krajine. Poudarja, da gre za njegovo osebno mnenje in ni mnenje organizacij, v katerih deluje. Pri izgubi kulturne krajine je opredelil tri ekonomske vidike: izpad neposrednega prihodka iz kmetijstva, izgubo premoženja, ki se je ustvarjalo skozi desetletja ter posredno škodo propada kulturne krajine na drugo gospodarstvo, predvsem turizem. Finančne posledice opuščanja kmetovanja zajemajo upad prihodka iz osnovne dejavnosti, upad prihodka iz podpor, zaraščanje planin/propad kulturne krajine, zmanjšanje vzreje avtohtonih pasem in neproduktivna proizvodna sredstva. Po njegovih izračunih je v primeru ene same kmetije, ki zmanjša obseg kmetovanja zaradi vpliva velikih zveri, povzročena škoda za družbo več kot 400.000 EUR. Živec poudarja, da noben ukrep ne sme biti sprejet, če so njegove negativne posledice večje od pozitivnih, kar zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Pomen kulturne krajine in naravne dediščine
Tematiko razumevanja kulturne krajine kot kulturne dediščine je s strani Ministrstva za kulturo predstavila Barbara Mlakar. Poudarja, da je ohranjanje kulturnih elementov ključno za zaščito krajine. Kulturna krajina združuje zgodovinske, naravne in kulturne značilnosti, pri čemer ima osrednjo vlogo človek. Za njeno prepoznavnost mora ustrezati merilom avtentičnosti in zgodovinske kontinuitete. Dediščinska kulturna krajina odraža razvoj družbe skozi čas, njeno evidentiranje temelji na zgodovinskem razvoju, povezanosti z naselji in stavbno dediščino. Pomembni dejavniki pri vrednotenju so tradicionalne oblike rabe prostora, kot sta način gradnje in pridelava hrane. Ohranjanje teh elementov je ključno za njeno trajnostno prihodnost. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
O biodiverziteti in krajini v Alpah je podala razmišljanje Zavoda RS za varstvo narave Sanja Rozman. Skozi zgodovino in zaradi človeških dejavnosti se biodiverziteta in krajina v Alpah spreminja. Biodiverziteta odraža pestrost vrst, ekosistemov in genov, medtem ko je krajina rezultat dolgotrajnih procesov, v katerih pomembno vlogo igrajo travišča. Ta so lahko ekstenzivna in vrstno pestra ali pa intenzivna in manj raznolika. Človek je skozi zgodovino vplival na alpsko krajino z dejavnostmi kot so pašništvo, fužinarstvo in poljedelstvo, kar je oblikovalo današnje habitatne tipe. Spreminjanje rabe prostora, urbanizacija, razvoj turizma ter gradnja infrastrukture povzročajo intenzifikacijo določenih območij in opuščanje drugih. Vse to vpliva na stanje naravnih habitatov, ki je v mnogih primerih zaskrbljujoče. Številne vrste, kot sta belka in divji petelin, so podvržene velikemu pritisku zaradi sprememb v okolju. Za ohranjanje narave je ključno usklajevanje človekovih potreb z naravnimi procesi ter sprejemanje vrednot, ki niso le ekonomske. Pomembno je določiti prednostna območja za kmetijstvo ter omogočiti naravi, da se razvija po svojih zakonitostih. Le s spoštovanjem narave lahko zagotovimo trajnostno ravnovesje, saj je tudi človek njen neločljiv del. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Izzivi gorskega kmetijstva skozi prizmo MKGP
Pogled na kmetovanje na gorskih območjih s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je podal Silvester Kranjec. Izpostavil je izzive kmetijstva na slovenskih gorskih območjih, ki zajemajo 72 % države in predstavljajo več kot polovico kmetijskih zemljišč. Zaradi strmega terena in visokih stroškov je živinoreja na teh območjih ključna kmetijska panoga, medtem ko njivske površine obsegajo le 13 % prostora. Plačila za območja z omejenimi dejavniki (OMD) se zvišujejo z namenom, da se prepreči opuščanje kmetovanja in zaraščanje zemljišč. Planinska paša je del kulturne krajine in se prilagaja subvencijskim spremembam, kar vpliva na število rejnih živali. Ukrepi v sklopu skupne kmetijske politike morajo poleg ekonomskih vidikov upoštevati tudi širši pomen kmetijstva za kulturno in naravno dediščino Slovenije. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Prihodnost Julijskih Alp skozi oči turizma in mladih
O turizmu na območju biosfernega območja Julijskih Alp je govoril direktor Turizma Bohinj Klemen Langus TUKAJ. Turizem je gost, ki je na območje Julijskih Alp vstopil v zadnjih 150 letih ter zamenjal neko drugo industrijo, v veliki meri železarstvo. Človek je na območje Triglavskega narodnega parka prišel, da bi preživel. Naravo in okolje je koristil in ne izkoriščal. V zadnjih 10 letih so se turistične usluge povečale za 100 %, kar za območje predstavlja velik prostorski izziv. Slovenska turistična organizacija deluje vrhunsko, z izjemnimi fotografijami, ki kažejo kulturno krajino, ki jo ohranja kmetijstvo, predstavlja Slovenijo v tujini. Vprašanje, kaj se za fotografijami skriva. Poudarja pomen skupnostnega turizma, pri čemer je turizem ponižen služabnik, ki služi potrebam lokalnega okolja v katerega vstopa. Langus ga je predstavil kot dnevno sobo, v katero povabimo prijatelje in znance, v njem veljajo pravila tistega, ki jo upravlja in ne tistega, ki vanjo vstopa. Upravljanje prostora razume, da se prostor koristiti in ne izkorišča ter izpostavlja pomen ohranjanja kmetijstva in kulturne krajine. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Planinstvo v sozvočju z naravo in človekom je naslov predstavitve predsednika Planinske zveze Slovenije Jožeta Rovana. Predstavil je pomen gorniških vasi brez hotelov in velikih vlečnic, ustvarja in ohranja jih vaška skupnost. Predstavljajo okolje, kjer lahko turist doživi pristnost gorništva. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Pogled mladih podeželanov je s strani Zveze slovenske podeželske mladine podal njen podpredsednik Martin Žbogar. Mlade kmete žalosti, da poklic kmeta v družbi počasi izumira in tisti, ki še vztrajajo, prevečkrat dobivajo polena pod noge. Posledica tega je zaraščanje, širjenje invazivnih vrst, škodljivcev, bolezni, divjadi in zveri. Več o tem v predstavitvi TUKAJ.
Kmetijstvo kot temelj družbene odgovornosti
O medsektorskem sodelovanju za upravljanje s kulturno krajino so na okrogli mizi ob koncu dogodka spregovorili: predsednik KGZS dr. Jože Podgoršek, direktor Zavoda RS za varstvo narave mag. Teo Hrvoje Oršanič, pomočnik direktorja za strokovne zadeve Zavoda za gozdove Slovenije dr. Aleš Poljanec in vodja službe za razvoj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Damjana Pečnik.
Razprava se je dotaknila vprašanja upravljanja z divjadjo, zlasti vpliva volkov na alpske pašnike, ki se praznijo in spreminjajo krajino. Poudarjena je bila potreba po določanju območij, kjer volkovi ne bi smeli biti prisotni ter pomen podpore turističnega sektorja pri ohranjanju kmetijstva. Vsak trajnostni ukrep vključevati kmete in biti podprt z državnimi politikami. Pri tem se je opozorilo na specifične razmere v Sloveniji, saj evropske strategije ne morejo biti enake za vse države. Razpravljalo se je tudi o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi in večnamenskem upravljanju prostora, kjer je sonaravni pristop ključnega pomena za ekonomsko stabilnost in ekološko ravnovesje.
Prisotni kmetje so izpostavili, da pretekli projekti niso prinesli pričakovanih rezultatov, situacija glede zveri postaja vse slabša.
Več o projektu LIFE varna paša v predstavitvi Tomaž Berce, Zavod za gozdove Slovenije TUKAJ.
