Na okrogli mizi sta sodelovala tudi predsednik KGZS Roman Žveglič in direktor KGZS Janez Pirc

Uvodna izhodišča je podal direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) mag. Janez Pirc. Znano je, da so potrebe in poraba zelenjave in sadja v Sloveniji pri večini pridelkov bistveno večje, kot je pridelava. Za sadjarstvo je izpostavil, da bi bilo za večji obseg pridelave treba sadjarjem omogočiti  dostop do finančnih sredstev prek razpisov, razpisi bi morali biti panožni. Za večjo porabo domačega sadja je treba okrepiti izvajanje generične promocije in promocije doma pridelanega sadja (poudariti sezonsko uživanje sadja, kratke transportne poti…) in potrošnike ustrezno zaščititi pred sadjem vprašljive kakovosti iz uvoza.

»Pri zelenjavi se je pridelava v zadnjih letih povečala, a še vedno pridelamo komaj polovico zelenjave, saj smo lani iz domačih virov dosegli 48-odstotno samooskrbo.

Za povečanje pridelave zelenjave in učinkovitejšo prodajo bo treba bolje organizirati odkup in  s tem okrepiti pogajalski položaj pridelovalcev v verigi 'od njive do mize'. Okrepiti je treba nadzor nad preprodajo uvožene zelenjave, bolj doreči označevanje o poreklu surovine v predelanih izdelkih ter osvestiti potrošnike o prednostih zelenjave, 'ki je bila pridelana v bližini' (večja hranilna vrednost, manjša obremenitev okolja zaradi manj transporta itn.)

Pridelavo zelenjave bi lahko okrepili tudi z ugodnejšo obdavčitvijo: obdavčitev zelenjadnic, ki so obdavčene kot posebne kulture, je sorazmerno visoka. Pridelava zelenjave v rastlinjakih se obravnava kot dejavnost, za katero se mora davčna osnova ugotavljati na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Država bi lahko z bolj prožno zakonodajo pri postavitvi rastlinjakov, enostavnejšimi postopki za odobritev namakanja,  ter z poenostavljenimi postopki za možnost predelave neprodane zelenjave na kmetiji  dala dodaten pospešek tej deficitarni dejavnosti,« je strnil ugotovitve Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije uvodničar Janez Pirc.

Na okrogli mizi je v nadaljevanju sodeloval tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič, ki je povzel stališča KGZS na predlog ukrepov v okviru SN po letu 2023:

»Intervencije bi morale spodbujati pridelavo sadja in zelenjave, ne pa prvenstveno biti usmerjene v varovanje okolja. Tovrstne intervencije bi morale biti financirane iz drugih virov, ne iz proračuna, namenjenega kmetijstvu.

Za sadjarstvo je zelo pomembno, da se vzpostavi shema Integrirana pridelava sadja (IPS), vendar le, če bo finančno v zadostni meri podprta. Sadjarji imamo IPS že 30 let, shema je brez dvoma nadstandardna pridelava.

Osnutek strateškega načrta pridelovalcem zelenjave vsekakor ni namenil zadostne podpore. Predvideva se ukinitev proizvodno vezane podpore za pridelavo zelenjadnic. Kar nekaj intervencij je namenjenih le organizacijam proizvajalcev na področju sadja in zelenjave, kar bi večini pridelovalcev onemogočilo dostop do teh sredstev, saj OP-jev na področju zelenjadarstva nimamo. Težko je pričakovati, da bi se tako hitro ustanovili OP-ji samo zaradi namena črpanja sredstev ukrepov kmetijske politike.

Med proizvodno vezane podpore je nujno treba uvrstiti tudi proizvodno vezano podporo za pridelavo zelenjadnic, vendar naj bo pridelava nadzorovana tako, da ne bo prihajalo do izigravanja pravil. Med intervencijami je za zelenjadarje najbolj zanimiva Integrirana pridelava zelenjadnic, ki pa naj bo na razpolago vsem pridelovalcem, ne glede na vključenost v OP.

Smiselno bi bilo razmisliti o podpori investicijam v zelenjadarstvo na srednjih do manjših kmetijah, morebiti na način, kot sedaj poteka ukrep 6.3. Namenjen bi bil kmetijam, ki jim  pridelava zelenjava predstavlja glavno panogo«, je povedal Žveglič.

Na vprašanje, ali bodo vse strožje okoljske zahteve omejile pridelavo sadja in zelenjave v Sloveniji, pa je povedal: »Zeleni dogovor in strategija »od vil do vilic« želita postaviti ravnovesje med primarno nalogo kmetijstva, ki je zagotavljanje kakovostne in zdrave hrane ter upravičenimi pričakovanji družbe glede nujnih prilagoditev v kmetijskem in prehranskem  sektorju v smeri zmanjševanja rabe sredstev za zdravje rastlin, gnojil, zavržkov hrane, odpadkov in večje dobrobiti živali, znižanje ogljičnega odtisa itd. Pri določanju takšnih ciljev in zavez je ključno, da se upošteva posebnosti držav, izhodiščno stanje in možnost napredka, ki je v Sloveniji omejen zaradi neugodnih naravnih danosti, prevladujoče razdrobljene posestne strukture ter s tem povezanim ekstenzivnim načinom pridelave kot tudi s sorazmerno velikim deležem trajnih nasadov.

Za pridelavo sadja in zelenjave je zelo dobro, da se v okviru strategije uvaja revidiranje marketinških standardov, geografske zaščite in promocija kratkih verig, jasno označevanje živil in strožje ukrepanje proti goljufijam v verigi oskrbe s hrano.  Na eni strani Evropa daje pridelavi v EU vse ostrejše zahteve, na drugi strani pa s sprejemanjem sporazuma Mercosur omogoča uvoz hrane, ki je bila pridelana pod nižjimi standardi. 

Najbolj težavna je v pridelavi sadja in zelenjave zahteva glede zmanjšanja gnojil in sredstev za varstvo rastlin in povečanje deleža površin z ekološkim načinom pridelave. Znižanje porabe sredstev za varstvo rastlin in gnojil bi moralo biti določeno za različne države različno. Slovenija, ki je že sedaj kmetovala bolj trajnostno in ekstenzivno, ne sme imeti glede znižanja gnojil in FFS enakih zahtev kot države, ki imajo visoko intenzivno pridelavo sadja in zelenjave,« je zaključil Žveglič.