Ključne besede: hrana, posvet, Umanotera

Trditev utemeljuje: »V Sloveniji imamo travnike in pašnike na več kot 70 % površin, ki se jih ne da orati. V primeru, da jih ne popasejo prežvekovalci/krave, bodo na njih zveri in divjad ter zaraščene površine. Hlevi se praznijo, to je realnost slovenskega kmetijstva. Vsi želimo več slovenske hrane, a za to rabimo mlade na kmetijah. Ljudi, ki si želijo ekološko kmetovati.

A mladi morajo tudi na kmetijah živeti v razmerah primerljivim zaslužku v mestih in ne le preživeti. Se pravi, da mora biti cena pridelkov na trgu primerna, da kmetje od svojega dela lahko živijo in ne le preživijo. Žal je trenutno stanje slabo. Kmetovanje se opušča, prehod na ekološko kmetijstvo je za marsikoga nesmiselno, ker ni nikogar, ki bi delo nadaljeval. Starostna struktura slovenskih kmetov ni obetavna. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da se poslušamo in slišimo.«

Nadvse zanimiva konferenca, ki je v organizaciji Umanotere (povezava na posnetek je na koncu teksta) potekala 2. junija v Ljubljani, je povezala podobno misleče v želji za preoblikovanje prehranskih sistemov v smeri spodbujanja bolj trajnostne in zdrave prehrane, kar lokalnim skupnostim prinaša mnogotere koristi.

Zgolj lokalno ni več dovolj

»Zgolj lokalno, v luči grozeče podnebne krize, ni več dovolj. Pridelava hrane brez emisij ni mogoča, a vendar se lahko z načinom pridelave emisije močno zmanjšajo. Ljudje se spreminjajo, sistemi se morajo spremeniti, najti moramo nove in boljše načine, da prihranimo svet,« je namen konference povzela dr. Renata Karba iz Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. »Dobre tuje in domače prakse že danes kažejo, da je pot do tja možna, poleg sprememb v prehranskih vzorcih pa je potrebna tudi večja podpora na ravni občin, regij, države ter EU,« še menijo organizatorji.

Trditev, da je s podnebnega vidika to, kaj jemo, veliko pomembnejše od tega, od kod je hrana pripotovala, kot tudi razmišljanje, da je najpomembnejši ukrep, ki ga lahko sprejmemo, zmanjšanje pridelave in potrošnje hrane živalskega izvora, je nekaj, kar čudi in odpira vprašanja.

Evropa postaja vse bolj zelena

Zanimivo ozadje "evropskeg zelenega čudeža" je podal dr. Žiga Malek, okoljski znanstvenik z Inštituta za okoljske študije na Svobodni univerzi v Amsterdamu, ki je večkrat poudaril: »Vse, kar pravijo slovenski kmetje, je res.« Res je, da je slovensko kmetijstvo manj intenzivno, vendar to še ne pomeni, da so okoljski vplivi naše prehrane manjši kot drugod. Evropa res zeleni, povsod je več gozdov in sonaravnih eko sistemov, Slovenija izstopa glede na delež varovanih območij. »Kako nam je vse to uspelo, na račun česa,« se je v svoji predstavitvi spraševal Malek.

Če vprašamo ljudi v Sloveniji, od kod pride naša hrana, bo večina menila, da našo hrano v velikem deležu pridelajo slovenski kmetje. Gre za manjše kmetije in vplivi našega prehranskega sistema na okolje so tako manjši kot v evropskih državah z bolj intenzivnim kmetijstvom. Slovenija je bolj gozdnata kot ostale članice Evropske unije, ima najvišji odstotek varovane narave in manjšo intenzivnost kmetijstva. V primerjavi z nizozemskim kmetom je na kmetijah 16 krat manj goveda. Nižja je bilanca dušika in fosforja, imamo boljšo kakovost voda, naša živina preživi več časa zunaj.

Žal vsi ti kazalci ne pomenijo, da hrana na naših krožnikih pride z naših kmetij. Treba se je vprašati, kako je možno, da imamo visok standard življenja, jemo kar zadostno količino živil živalskega izvora, hkrati pa imamo sorazmerno malo površin, namenjenih kmetovanju. Kako je možno, da imamo najvišji obseg varovanih območij in ne stradamo? Vse to je možno predvsem zaradi povečanega uvoza hrane s tujih trgov. Statistika kaže, da delež uvožene hrane zelo hitro narašča. Na drugi strani je v Sloveniji opaziti trend zapiranja družinskih kmetij. V primerjavi z letom 2000 jih je manj za petino oziroma 16.000. »Se pravi, naša naraščajoča poraba živil živalskega izvora se ni izrazila v dobrih pogojih za kmete,« razlaga dr. Malek.

Je problem, da uvozimo hrano iz soseščine, torej iz Evropske unije? Lahko rečemo ne, konec koncev je Evropska unija območje z najvišjimi standardi glede prehrane, dobrobiti živali, varstva okolja in podobno. Evropska unija je glede vsega tega vodilna na svetu. A nekaj ne gre skupaj - 35 % rast evropskega prebivalstva, za petino manj obdelovalnih površin, 38 % povečanje površin gozda. Nekje od leta 1990 je Evropska unija kar za četrtino zmanjšala porabo gnojil, število goveda in izpuste v kmetijstvu.

Gre za uspešno zgodbo in Evropa res zeleni. Vzrok temu je opuščanje kmetovanja, širjenja ekosistemov in tudi pozidave, kar je razvidno iz podatkov. Tako se je od leta 2000 na območju Evropske unije pozidalo 71.000.000 ha njiv in trajnih nasadov ter 38.000.000 ha pašnikov. Pomeni, da smo primerjalno pozidali območje polovice Slovenije! Mimogrede, v Sloveniji se je od leta 2009 do leta 2020 pozidalo 23.000 ha kmetijske zemljišč.

Naši kmetje imajo prav

Prebivalstvo Evrope se je v zadnjih 60 letih povečalo za 35 %. Istočasno na območju Evropske unije pridelamo trikrat več pšenice, skoraj štirikrat več koruze, 17 % več jajc, tretjino več govejega mesa, skoraj tri krat več prašičjega mesa in osemkrat več perutninskega mesa. Statistika kaže, da se povečuje proizvodnja marsikaterih prehranskih izdelkov. In kako smo to dosegli glede na dejstvo, da širimo gozdove in pozivamo kmetijske površine?

Uspeh gre na račun dobrobiti živali. Evropa ima sicer najvišje standarde na svetu, a kljub temu danes rastejo kmetije, tako imenovane »mega farme«, ki imajo v objeku/hlevu 500 živali in več. In žalosten trend je, da se je v primerjavi z letom 2005 število rejnih živali, ki živijo na »mega farmah«, povečalo za 30 %. Istočasno je število glav živine v Evropski uniji manjše za 10 %. Se pravi, da so statistični podatki lahko zavajajoči.

»Naši kmetje imajo prav«, poudarja dr. Malek tudi ob navedbi podatka in prikaza, od kod je Slovenija lani uvozila več kot 5.000 ton mesa. Dejstvo je, da je velik del hrane uvožen, škodljive vplive na okolje smo namreč uspešno izvozili izven Evropske unije in »od 2013 so države Evropske unije odgovorne za izsek 876.000 ha gozdov v Braziliji, od koder uvažamo hrano, predvsem krmo, in od leta 2018 za izgubo 182.000 ha gozdov v Indoneziji za pridelavo palmovega olja. Pri tem govorimo o uničevanju ekosistemov z visoko stopnjo biotske raznovrstnosti.« Ob tem je dr. Malek dodaja, da se bo treba lotiti »neprijetne resnice, kar pomeni zmanjšati porabo živil živalskega izvora ter prekomerno porabo in izgubo hrane.«

Ujeti v netrajnost

»Večina družbenih eksternih stroškov (kar 85 %) pridelave hrane je vezanih na pridelavo in porabo mesa,« o negativnih vplivih za okolje in zdravje razmišlja dr. Ana Frelih-Larsen, raziskovalka in vodja projektov na nemškem Inštitutu za ekologijo, kjer se ukvarja z vrednotenjem in razvojem kmetijsko-okoljskih politik. Ob spremembah potrošnje bi bilo tudi v Sloveniji preudarno v večji meri podpreti pridelavo hrane na okolju prijaznejši način. Dr. Frelih-Larsen izpostavlja številne prednosti ekološkega kmetijstva v primerjavi s konvencionalnim - večje koristi za varstvo voda, tal, biotske pestrosti kot tudi za podnebne cilje in prilagajanje na podnebno krizo. Poudarja, da potrebujemo sistemski pristop, ki bi naslovil glavne vzroke obstoječih mnogoterih kriz, ter izpostavila pomen varstva kmetijskih zemljišč, ki bi moralo biti prioriteta Slovenije.

Za spremembe je nujno biti povezan in zmanjšati odpadke

Čeprav so tudi v Belgiji priča izginjanju lokalnih kmetij ter s tem povezano izgubo regionalne prehranske suverenosti, podatki v valonski regiji kažejo, da se je tem trendom moč zoperstaviti. Christian Jonet iz organizacije Prehranski pas regije in mesta Liege, ki je iz tranzicijske državljanske iniciative v nekaj letih prerasla v močno, s strani občin in regije podprto gibanje za podnebju prijaznejšo oskrbo s hrano, je izpostavil, da so pri preoblikovanju lokalnega prehranskega sistema uporabili več strategij, ki skupaj tvorijo sistemsko strategijo. Ta je sestavljena iz zmanjševanja odpadne hrane, povečevanja deleža lokalne in ekološke hrane v javnih zavodih, ustanavljanja zadrug ter usposabljanja kuharjev in strežnega osebja.

Pri doseganju pravičnejšega in ekološkega prehranskega sistema je še posebej pomembna vloga občin, ki lahko marsikaj naredijo tudi na področju javnih naročil, ko kupujejo hrano za svoje menze ali bolnišnice. V primeru Liegea so občine preoblikovale ponudbo hrane v menzah ter pomagale pri vzpostavitvi nove infrastrukture za logistiko in predelavo hrane, tako da imajo lahko sedaj večji vpliv – načrtujejo pa, da bodo do konca leta 2024 obroki v šolah in menzah v Liegeu 100-odstotno trajnostni (v največji možni meri ekološki, lokalni in sezonski).

Omembe vredno je dejstvo, da gredo že v tem trenutku vsa javna naročila lokalnim ekološkim proizvajalcem. Pri razvijanju partnerstev ter vzpostavljanju je pomemben vidik tudi načrtovanje – v regiji »s pridelovalci že zdaj sodelujemo pri načrtovanju, kako bodo zadovoljili naraščajoče potrebe po lokalni ekološki zelenjavi. To torej načrtujemo dve leti vnaprej, da zagotovimo, da ne bomo soočeni s primanjkljajem teh pridelkov.«

En član en glas

Dobre prakse na področju trajnostne lokalne preskrbe s hrano je moč najti tudi pri nas. Na štajerskem koncu tako deluje zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe Dobrina, ki združuje številne majhne tradicionalne kmetije z območja Slovenskih goric in jih povezuje z urbanim središčem. Ravno zaradi njih na tistem območju že delujejo številne ekološke kmetije, kmetije pa se preusmerjajo v ekološko pridelavo. Denis Ploj, direktor zadruge Dobrina izpostavlja, da so to dosegli tudi z zagotovljenim odkupom za ekološke kmetije, ki so članice zadruge. En član, en glas je tisto, kar gradi zaupanje. Poudarja prilagajanje prodaje povpraševanju na trgu, ki se povečuje. Ta vključuje različne prodajne kanale, kot so spletna prodaja, trgovina, ki jo obiskujejo tudi turisti, oskrba menz v šolah ter kmečki ketering.

Podpiramo le nadstandardni način kmetijske pridelave

Pomen strateškega načrtovanja razvoja urbanega kmetijstva in razvoja podeželja v lokalnih skupnostih poudarja Maruška Markovčič, sodelavka Odseka za razvoj podeželja na Oddelku za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana (MOL). V MOL so sprejeli že četrto takšno strategijo. Podpirajo samo nadstandardni način kmetijske pridelave, kot sta ekološka in integrirana ter urbano čebelarstvo. Posebej pomembno je povezovanje pridelovalcev in potrošnikov, tako organiziranih kot tudi individualnih, in »že od začetka spodbujamo kmete, da se odločajo za prodajo na domu. Le tako lahko vzpostaviš zaupanje med kupcem in ponudnikom. Podpiramo tudi mestne prostore srečevanja, kot na primer tržnice ter borze lokalnih živil.« Omembe je vredno dejstvo, da ima ljubljanska Ekološka tržnica že 20 let dolgo tradicijo.

Najti moramo boljše načine, da prehranimo svet

Ob koncu konference so se udeleženci strinjali z besedami dr. Renate Karba, da se »sistemi lahko in se morajo spremeniti. Najti moramo boljše načine, da prehranimo svet.« Da se da, če se hoče, že dokazujejo domače in tuje dobre prakse, potrebne pa je več podpore – na ravni občin, regij, države ter na ravni EU, da se pravičnejši ter okoljsko in podnebno vzdržni sistem oskrbe s hrano tudi doseže.

Posnetek celotne konference je dostopen na povezavi tukaj.

• Dr. Renata Karba: Zakaj zgolj lokalno ni več dovolj? (PPT)
• Dr. Žiga Malek: Več narave, več kmetijske pridelave, več porabe? Okoljski vplivi kmetijstva v Evropi in Sloveniji (PPT)
• Dr. Ana Frelih-Larsen: Trajnostna oskrba s hrano: koristi, priložnosti in mehanizmi spodbujanja na lokalni ravni (PPT)
• Christian Jonet: Liege Food Belt – trajnostna oskrba s hrano v regiji in mestu Liege (video)
• Denis Ploj: Dobrina – zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe (PPT)
• Maruška Markovčič: Razvoj podeželja in urbanega kmetijstva v Mestni občini Ljubljana (PPT)
• Grafični povzetek konference je dostopen tukaj