Pot do odškodnin za škodo, ki je povzroči divjad, je počasna in trnova

V Državnem svetu je 13. maja potekal posvet z naslovom Problematika evidentiranja škod od divjadi – stanje, možnosti izboljšav. Posvet sta organizirala Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Lovska zveza Slovenije. Na posvetu so svojimi prispevki sodelovali Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavod za gozdove Slovenije, Lovska zveza Slovenije, Sindikat kmetov Slovenije, Zveza lastnikov gozdov Slovenije in tudi Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Predstavili smo izkušnje lastnikov pri uveljavljanju odškodnin za škodo po divjadi ter kakšen vpliv imajo škode od divjadi na kmetijstvo.

Nekaj malega o škodah

Za začetek nekatera dejstva povezana s škodami od divjadi:  lastnikom oziroma kmetovalcem predstavljajo škode velik problem pri kmetovanju. Škode že vrsto let konstantno naraščajo, kar je posledica rasti določenih populacij divjadi. Lansko leto je znašala že 950 tisoč €, leta 2010 pa 400 tisoč. Opozorili smo, da prijavljena škoda ne odraža dejanskega stanja na terenu. Veliko škod se iz različnih vzrokov ne prijavlja, nekatere se ne priznava, nekaterim škodam pa se izogiba odškodninske odgovornosti. Tako se ne priznava škod na premičnih stvareh na nelovnih površinah, ne priznava se škod za poškodovane ali uničene ograje njiv in pašnikov,  malo  ali nič se ne oceni škod zaradi popasenosti travinja in škod v gozdovih.

Slabe izkušnje

Opozorili smo na določene zakonske nedorečenosti pri uveljavljanju odškodnin, ki še posebej pridejo do izraza, ko ne pride do sklenitve sporazuma.  Tako smo nanizali celo paleto slabih izkušenj lastnikov pri uveljavljanju odškodnin, posebno pa smo izpostavili spoštljiv odnos v komunikaciji med lovci in oškodovanci. To se nam zdi ključni dejavnik na poti do sklenitve sporazuma.

Predstavili smo tudi posledice  škod od divjadi na kmetijstvo. Potrebni so  dodatni stroški za zaščito, dodatno delo, zmanjša se pridelek, dohodek, zmanjša se samooskrba kmetije in še kaj.  Zaradi uničenega pridelka je veliko slabe volje in konfliktov. Velikokrat si morajo kmetje poiskati službo za zagotavljanje socialne varnosti. Posledično se začne tudi sprememba rabe zemljišč, njive se opuščajo, včasih pride celo do procesa zaraščanja. In to na območjih, ki so najbolj strateškega pomena za ohranitev poseljenosti in kulturne krajine.

Ograje niso rešitev

Na koncu smo poudarili, da ograjevanje ne more biti sistem upravljanja z divjadjo, temveč bolj izjema kot pravilo. Poleg tega bi morali nadaljevati z zmanjševanjem populacij jelenjadi in divjega prašiča, posledično bi bilo tudi škod manj. Breme škod ne morejo nositi lastniki, saj v upravljanje niso vključeni. Vsekakor pa je ravnovesje v naravi tisto, k čemur bi morali usmeriti upravljanje.