Ob koncu prvega dneva 40. posvet Javne službe kmetijskega svetovanja (JSKS) v Zrečah, posvečenega ekološkemu kmetovanju ter varstvu narave, so udeleženci v delavnicah razmišljali o možnostih in izzivih, ki jih to področje odpira za slovensko kmetijstvo.

Ključne besede: 40. posvet JSKS, kmetijstvo, ekološko kmetijstvo

Prihodnost slovenskega ekološkega kmetijstva je odvisna od znanja, zaupanja potrošnikov ter povezovanja vseh deležnikov, so si bili enotni strokovnjaki kmetijskih in naravovarstvenih strok. Prav tako menijo, da ekološko kmetijstvo lahko v še večjem obsegu postane naravovarstveno, če ga kmetje resnično živijo in so ustrezno opremljeni z znanji, medtem ko mora biti s strani države zagotovljeno ustrezno podporno okolje.

Eden ključnih izzivov v ekološkem kmetijstvu je vprašanje, kakšno znanje danes kmetje najbolj potrebujejo. Pristop pri delu s kmetijami je odvisen tudi od starostne strukture ljudi na kmetiji in značilnosti območja. »Bistveno je poslušati kmete ter se odzivati na njihove dejanske potrebe in izkušnje,« so poudarili poročevalci delavnic. Poleg dobrega poznavanja tehnologije in zakonodaje je izjemno pomemben prenos znanja skozi demonstracije ter okrepljen sistem formalnega izobraževanja s poudarkom na ekološkem kmetovanju. Prav tako so dobrodošla dodatna znanja in veščine, ki pripomorejo k učinkovitejšemu prenosu znanja ter uvajanju mladih generacij.

Za kakovosten prenos znanja je pomembno sistematično spremljanje kmetij ter prepoznavanje tistih, ki lahko delujejo kot demonstracijske. Takšne kmetije morajo biti tržno usmerjene, zagotavljati visoke higienske standarde in vrhunske proizvode ter predstavljati pozitivno inspiracijo in motivacijo. Le motivirana kmetija lahko uspešno prenaša znanje, kar je mogoče podpreti tudi z javnimi razpisi in finančnimi spodbudami.

Povezovanje različnih ustanov je pogosto omejeno zaradi vprašanja financiranja in neenakopravne obravnave partnerjev. Primanjkuje strokovno usposobljenega kadra, zato bi morale obstoječe ustanove več pozornosti nameniti ekološkemu kmetijstvu ter tako prispevati k razvoju panoge. Ključno je vzpostavljanje močne mreže sodelovanja kot so na primer EIP projekti, pri čemer je treba slediti vsebini in ne birokratskim podrobnostim. Če država postavlja ekološko kmetijstvo v ospredje je nujno, da temu sledi tudi sistem podpore. Izpostavljen je bil tudi problem širokega področja dela kmetijskih svetovalcev ter časovne stiske, kar onemogoča dodatna izobraževanja.

Najbolj obiskana je bila delavnica, na kateri so se rojevale ideje o tem, kako pripeljati slovenske ekološke proizvode do potrošnika. Izpostavljen je bil pomen samozaupanja potrošnika in dobre izkušnje ob nakupu, stalna prisotnost izdelkov in čim krajše prodajne dobavne poti. Poudarjen je bil pomen izobraževanja, tudi v smislu interaktivnih delavnic in interaktivne delavnic kot na primer ISM delavnica za kmete, ki je osnovni štart, s katero bi morala kmetija začeti. Pomembno je smiselno oglaševanje, tudi prek socialnih omrežjih. Za krepitev zaupanja potrošnikov ni dovolj, da le piše, da je nekaj ekološko, pomemben je okus in vizualna podoba ter zaupanje certifikacijskemu organu.

Javna služba kmetijskega svetovanja lahko pomembno prispeva z zgledom, podporo promocijskim dejavnostim, vključevanjem ekoloških izdelkov v šole ter spodbujanjem kmetov k prostovoljni, a ne vsiljenim aktivnostim. Poseben izziv predstavljajo ustaljene navade starejših generacij, zato je delo z mladimi ključnega pomena. Med predlogi izpostavljamo sofinanciranje promocije in zagotavljanje pravične osnovne odkupne cene za ekološke pridelke.

Glede pomena povezovanja različnih deležnikov so udeleženci delavnice izpostavili potrebo po skupinskem certificiranju, enakih pogojih za enake izdelke ter zmanjševanju omejitev, ki jih povzroča nacionalna zakonodaja. »V Sloveniji so certifikacijski postopki pogosto zahtevni, kar otežuje razvoj sektorja,« so izpostavili in še, da so svežina, kakovost in dobro načrtovanje pridelave ključni za konkurenčnost na odprtem trgu Evropske unije.

Vloga javne službe kmetijskega svetovanja je bila izpostavljena tudi pri prepoznavanju podjetniških priložnosti ter usmerjanju kmetov k podjetniškemu pristopu. Kot predlog se je izpostavilo, naj bodo subvencije bolj vezane na količino ekološke pridelave kot na površine (hektarje), saj bi to spodbujalo večjo tržno naravnanost in produktivnost.

Udeleženci so izpostavili še, da je temelj za razvoj ekološke pridelave prikaz dobrih praks v Sloveniji ter stalna, opazna promocija v medijih. Poudarjati je treba prednosti ekološkega kmetovanja za zdravje družin, kakovost tal in okolje. Pomembna je tako strokovna podpora svetovalne službe kot razvoj kakovosti pridelkov ter trženje. Ključna je vloga kmetijskega svetovalca, saj njegovo osebno mnenje in pristop močno vplivata na kmeta. Med predlogi so  navedli davčne razbremenitve ter spodbudno in ne kaznovalno kontrolno politiko.

"Ekološko kmetovanje lahko postane naravovarstveno, če je kmet z dušo in srcem predan trajnostnemu upravljanju. Poudarek je na osebnem pristopu do kmetije in svetovati skladno s cilji posamezne kmetije. Izpostavljena je bila potreba po več sodelovanja ter povezovanja kmetijskih svetovalcev z naravovarstvenimi ustanovami. Kot ideja za prihodnost je bila predlagana skupna nacionalna blagovna znamka, ki bi povezovala ekološko pridelavo in naravovarstvo.