Kakovostnih in zanesljivih pridelkov ter gospodarne pridelave hrane si ni mogoče zamisliti brez sodobnega varstva rastlin.

Ob številnih vlogah, ki jih danes pripisujemo kmetijstvu, ne smemo pozabiti, da je kmetijstvo in s tem tudi rastlinska pridelava gospodarska panoga. Zanjo veljajo zakonitosti kot za vse druge gospodarske dejavnosti. Stroški pridelave, tržne cene in drugo so kategorije, ki na koncu pomembno opredelijo naše ravnanje. Ob tem je treba upoštevati veliko odgovornost te panoge do okolja in zdravja ljudi. Varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki predstavlja pri pridelavi hrane pomemben strošek, je v preteklih desetletjih zelo močno zaznamovalo pridelavo hrane v svetu in tudi pri nas.

Uporaba sredstev za varstvo rastlin (v nadaljnjem besedilu SVR) je danes nujna tako v integrirani pridelavi, kot tudi v ekološki pridelavi, če hočemo pridelati zdravo hrano. Zaradi možnosti onesnaženja okolja ob nestrokovni in neodgovorni rabi SVR je uporaba regulirana s strogo zakonodajo. Predpisano je, da mora vsak uporabnik SVR opraviti preizkus znanja in pridobiti izkaznico (dovoljenje), da sploh sme kupovati in uporabljati SVR. Ta znanja je dolžan obnavljati, sicer mu to dovoljenje preneha. Uporablja lahko samo v Sloveniji registrirana SVR, ki jih lahko nanaša na ciljne površine le z napravami, ki imajo za to ustrezen certifikat in so redno preverjane s strani pooblaščenih organizacij vsaka tri leta. Poleg tega morajo uporabniki SVR vedno preprečevati onesnaževanje vodotokov in preprečevati zanašanje škropilne brozge na neciljne površine, ki niso predmet tretiranja. Posebno pozornost morajo posvečati uporabi SVS na površinah, ki mejijo na površine, kjer se gibljejo ljudje.

V zadnjem času se vse pogosteje pojavljajo primeri, ko posamezniki ali organizirane skupine ljudi želijo preprečiti kmetovanje na površinah, ki se nahajajo v bližini njihovih stanovanjskih hiš in zahtevajo prepoved kmetovanja v njihovi neposredni bližini. Pogosto strokovno nekompetentni ljudje zahtevajo prepoved izvajanja varstva rastlin pred boleznimi in škodljivci z obrazložitvijo, »da kmetje uporabljajo strupe«. SVR so sredstva, ki praviloma uničujejo bolezni in škodljivce kmetijskih rastlin, vendar naj ti, ob pravilni uporabi in upoštevanju vseh varnostnih ukrepov, vključno s karenco, ne bi smeli vplivati na zdravje ljudi. Vedeti je treba, da mora SVR, preden je registrirano za uporabo, prestati veliko število znanstvenih poizkusov in opraviti zahtevne protokole, ki jih predpisuje zakonodaja.

Namen pravice do kmetovanja je, da se omejijo problemi, ki v praksi nastajajo med kmeti in ostalimi krajani, pri čemer rešitev zasleduje konkretizacijo določb iz tretjega poglavja Ustave RS (71. in 74. člen, ki opredeljujeta varstvo kmetijskih zemljišč in svobodno gospodarsko pobudo). Takšno ravnanje posameznikov ali skupin je tudi kršitev Zakona o kmetijstvu, ki je v poglavju »Kmetijska opravila« uzakonil pravico do kmetovanja, in s katero so opredeljena kmetijska opravila in pravica kmeta, da kmetijska opravila nemoteno opravlja. 

Med neupravičeno oviranje ali omejevanje kmetijskih opravil se šteje vsakršno fizično ali drugačno preprečevanje ter oteževanje nemotenega delovnega procesa kmetijskega opravila. Navedeno pravilo velja tudi za občine, ki morajo v predpisih in drugih aktih iz njihove pristojnosti upoštevati prepoved neupravičenega oviranja ali omejevanja opravljanja kmetijskih opravil in v ta namen določati pogoje, ki omogočajo opravljanje teh opravil na vseh kmetijskih zemljiščih in objektih, namenjenih opravljanju kmetijske dejavnosti znotraj območja občin.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije si je v preteklosti prek svojih strokovnih služb prizadevala, da bi njeni člani kmetovali v skladu z zakonodajo in okoljevarstvenimi zahtevami in jim v ta namen nudi vso strokovno pomoč. Ker smo prepričani, da večina kmetov kmetuje odgovorno in v skladu s predpisano zakonodajo, pričakujemo, da bodo tako ravnale tudi pristojne državne ter lokalne institucije. čŒe temu ne bo tako, bomo priča nadaljnjemu izgubljanju kmetijskih zemljišč, ki jih že sedaj nimamo dovolj za zagotavljanje samooskrbe s kmetijskimi pridelki.