Na Podeželju v mestu – Dobrote slovenskih kmetij, ki je potekalo 14. maja na Pogačarjevem trgu v Ljubljani, se je predstavilo 30 kmetij z izdelki, ki nosijo znake kakovosti Dobrote slovenskih kmetij. Malce deževno vreme je bilo ravno pravo za sprehod med stojnicami, kramljanje s ponudniki, ki so prihajali z različnih koncev Slovenije ter seveda nakup dobrot slovenskih kmetij -  odlične mlečne, mesne, krušne, sadne in zelenjavne izdelke. Manjkalo ni niti svežih pridelkov, ki so jih ponujale ekološke kmetije. Posebno opazni so bili šparglji, ki postajajo vedno bolj priljubljeni in cenjeni ter ostajajo kralji pomladi.

Na Podeželje v mestu  so vabili zvoki trobente, harmonike in različnih doma narejenih glasbil, na katere so spretno igrali člani Hišnega ansambla društva upokojencev Markovci. Domače vzdušje pa so ustvarjale članice Društva kmečkih žena Dornava, ki so v kotliču pripravljale piščančjo obaro, kot predjed pa ponujale ptujski luk z bučnim oljem. Bilo je odlično!

Dogodki Podeželje v mestu in ocenjevalna razstava Dobrote slovenskih kmetij, so bili opaženi in so finančno podprti s strani Evropske komisije. Potekajo v sklopu projekta Brez predsodkov o kmetijstvu in SKP. Predsodkov o kmetijstvu je kar veliko, na tokratnem Podeželju v mestu, ki je vabilo na razstavo, ki bo med 19. in 22. majem 2016, potekala v minoritskem samostanu na Ptuju, smo iskali predsodke o pomenu blagovne znamke Dobrote slovenskih kmetij. O njih so spregovorili člani organizacijskega odbora Dobrote slovenskih kmetij s KGZS – Zavoda Ptuj: Peter Pribožič, Slavica Strelec in Felicita Domiter.

Prvi predsodek: Dobrote slovenskih kmetij se ponavljajo in so za časom. Potrebno bi bilo spremeniti lokacijo in jih osvežiti.

»Pomembno je, da je lokacija razstave znana in ostane nespremenjena. S spremembo lokacije bi dogodek počasi izginil. Vedeti je treba, da pri organizaciji dogodka sodelujejo kmetijski svetovalci z območja celotne Slovenije in delajo pod okriljem KGZS. Organizacija najbolj bremeni KGZS – Zavod Ptuj in vsako leto je težje zagotoviti sredstva za izvedbo ocenjevanj in razstave. Veliko je prostovoljnega dela, kljub temu se razmišlja v smeri, da se ocenjevanje izvede vsako leto, razstava pa morda le na pet let.

Pri pripravi razstave se trudimo biti drugačni, vendar je vse skupaj težko spremeniti, ker so vedno razstavljeni nagrajeni izdelki, ki so videti enako. Vsak razstavljen izdelek pa nosi svojo zgodbo in tisti, ki si vzamejo čas za ogled razstave, jo lahko prepoznajo. Govorimo o obiskovalcih, ki cenijo dobrote kmetij, tradicijo podeželja, kulinarične mojstrovine, ki se prenašajo z roda v rod in se znajo vživeti v zgodbo kmetijstva. Ko v razstavljenih izdelkih najdeš zgodbe posameznikov, razstava ni več enaka. Prikazuje današnje podeželje, ki hodi v korak s časom in ohranja najboljše.«

Drugi predsodek: V Sloveniji je toliko različnih znakov kakovosti, da večini potrošnikov ni več jasno za kaj gre. Blagovna znamka Dobrote slovenskih kmetij je odveč.

Znaki kakovosti, ki so povezane z velikimi kontrolnimi mehanizmi, niso primerni za male pridelovalce na kmetijah. Blagovna znamka Dobrote slovenskih kmetij je bila ustvarjena z namenom, da živi z minimalnimi stroški. Ostale zaščitne znamke, ki so se pojavile kasneje in se še pojavljajo, za male kmete niso dosegljive. Sistemi označb so predragi in vezani na velike proizvajalce. Za potrošnika pa je zelo važno, da ve ali je nekaj pridelano in predelano na kmetiji.

Prav to omogoča sistem označb Dobrote slovenskih kmetij, ki ga je v sedemindvajsetih letih vzpostavila javna služba kmetijskega svetovanja. Je dosegljiv za kmetije in poznan med potrošniki, je uporaben in vidijo se rezultati. Poleg tega omogoča ohranjanje in prenos kulinarične tradicije iz roda v rod. Seveda bi se ga lahko dogradilo in izboljšalo.

Tretji predsodek: Kakovost nagrajenega izdelka ni enaka kakovosti kasneje kupljenega.               

»Sistem še nima predvidene kontrole na prodajnih policah, pa tudi izdelke težko najdete v trgovinah. Kakovost izdelka dokazuje izdelek, ki je le redko serijski. Gre za bolj kot ne unikatne izdelke kmetij, ki pa imajo kratko sledljivost od njive do krožnika.«

Kakorkoli, dobrote, ki smo jih okušali v Ljubljani na Podeželju v mestu, so ponovno navdušile. Obisk Ptuja med 19. in 22. majem 2016, ko se bodo v minoritskem samostanu ponovno predstavil najboljši, narejeni iz pridelkov slovenskih kmetij po receptih naših prednikov, pa razblini vsak predsodek o neaktualnosti razstave. Ob tem ne gre spregledati, da ocenjevanje že sedemindvajset let povezuje kmetije z območja celotne Slovenije, kar ne bi bilo možno brez kmetijskih svetovalcev, ki v prvi vrsti delajo za »svoje« kmete. Da pomena Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, največje stanovske organizacije slovenskih kmetov, ki delo usmerja in povezuje, niti ne omenjamo.