Ključne besede: Sporočilo za javnost, kmetijstvo, CopaCogeca, emisije, pridelava hrane

Slovenski kmetje se soočajo z velikim dvigom vhodnih stroškov pridelave, ki jim ne sledijo odkupne cene kmetijskih pridelkov. Trenutno stanje zbuja strah in vodi v opuščanje kmetovanja. Nedavna objava Evropske komisije glede revizije direktive o industrijskih emisijah iz leta 2010, ki predlaga vključitev družinskih kmetij v drag proces ocenjevanja emisij, bi prinesla dodatne obremenitve družinskim kmetijam. Medtem ko so bili v zadnjem desetletju v direktivo vključeni le največji živinorejski obrati na območju Evropske unije, je revizija direktive o industrijskih emisijah predlagala, da se meja spusti na 150 glav velike živine na obrat (GVŽ), kar bi na evropski ravni za desetkrat povečalo število obratov, ki bi presegali to mejo.

Povedano drugače, v kategorijo kmetijsko- industrijskih obratov bi po novem sodilo veliko število govedorejskih, prašičerejskih in perutninskih družinskih kmetij. »Kljub različnim krizam, ki se kopičijo, si rejci živali aktivno prizadevajo za razvoj in bolj ekonomično prirejo ob spoštovanju okoljskih zahtev. Dejstvo, da Evropska komisija danes govori o kmetijsko-industrijskih obratih in sem vključuje tudi družinske kmetije, kaže na popolno zmedo glede realnega stanja v živinoreji. Predlog bi z dodatnimi stroški močno prizadel evropski model družinskega kmetovanja,« menijo v združenju evropskih kmetov in kmetijskih zadrug Copa Cogeca.

Slovensko kmetijstvo danes za odločanje o sprejemanju različnih omejitev bolj kot kadarkoli potrebuje vizijo, trdnost v stališčih in nepopustljivost pri zagovarjanju interesov, ki so tudi interesi širše slovenske skupnosti. Govorimo o odločitvah za razvoj panoge ali pot v slepo ulico slovenskega kmetijstva, podeželja in slovenske skupnosti, ki je v minulih desetletjih izrazito zanemarila strateškost samooskrbe, ohranjanja kulturne krajine in čim bolj enakomerno poseljenost ozemlja. Gre za prizadevanja, v katera je vpeta tudi Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Tako računamo na razum tistih, ki na koncu odločajo o usodi slovenskega kmetijstva. Njihova skrb in razumevanje sta potrebnejša kot kadarkoli doslej.

Slovenske družinske kmetije, ki se ukvarjajo z živinorejo, v omenjeno direktivo ne bi smele biti zajete. Kakršnekoli dodatne obremenitve bi namreč ogrozile ne samo njihov razvoj, ampak tudi obstoj. Kmetije so že sedaj omejene z različnimi direktivami in predpisi, ki zagotavljajo dobrobit živali ter trajnostno kmetovanje. Zavezujejo jih k upoštevanju standardov varstva okolja, prehranske varnosti, zdravja živali in rastlin, dobrega počutja živali in na splošno skrbijo za dobro stanje obdelovalnih površin.

Dodatne omejitve za slovensko kmetijstvo niso niti smiselne, niti potrebne. Ob vsem tem se moramo zavedati pomena, da slovenski kmet ostane sposoben sodelovanja pri zagotavljanju prehranske varnosti, ki omogoča preživetje naroda ter s kmetovanjem aktivno sodelujejo pri oblikovanju pokrajine in prebivalcev Slovenije.