Na KGZS že dlje časa opozarjamo, da višje cene hrane na trgovskih policah nikakor niso posledica višjih odkupnih cen primarnih proizvodov s slovenskih kmetij, temveč posledica višanja cen drugih deležnikov v živilski verigi. V spodnjih grafih so prikazane odkupne cene mesa glavnih domačih živalskih vrst, kjer je očitno, da so se odkupne cene govejega, prašičjega in perutninskega mesa občutno znižale, pravzaprav ponekod ne pokrivajo več niti stroškov prireje.

Gibanje cene prašičjega mesa po posameznih tednih v letih 2018 do 2020 - kategorija E (v €/100 kg)

 Cena prašičjega mesa je v času epidemije strmo padla, saj je še v tednu pred razglasitvijo epidemije bilo treba za 100 kg klavni trup kakovostnega razreda E odšteti 209,51 evra, trenutno pa znaša cena za 100 kg klavni trup kakovostnega razreda E zgolj 164,88 evra. Vsaj 20 % zmanjšanje cen prašičjega mesa je zaznati tudi pri ostalih kakovostnih razredih in klavnih kategorijah prašičev.

Gibanje tržnih cen klavnih trupov goveda po posameznih tednih za izbrane kakovostne tržne razrede v letih 2019 in 2020

Vir: Tržno informacijski sistem, MKGP

Za 100 kg govejega mesa bikov kakovostnega razreda R3 je bilo v tednu pred razglašeno epidemijo treba odšteti 339,76 evra, trenutno pa znaša cena za 100 kg govejega mesa kakovostnega razreda R3 zgolj 315,67 evra. Podoben trend padca pri cenah govejega mesa je zaznati tudi pri vseh ostalih kakovostnih razredih in klavnih kategorijah goveda.

Gibanje cene 65 % piščancev po posameznih tednih v letu 2019 in 2020

 Vir: Tržno informacijski sistem, MKGP

Kljub temu, da reja piščancev že desetletja velja za panogo, kjer so velika nihanja cen prirejenega mesa prej izjema kot pravilo, je v času od razglasitve epidemije pa do danes zaznati trend padanja cen.

Slovenski kmetje se v času epidemije srečujejo z nizkimi odkupnimi cenami svojih pridelkov in hkrati z nezmožnostjo prodaje le-teh, saj je odkup veliko manjši od prireje in pridelave, po drugi strani pa ostali deležniki živilske verige višajo cene manj kakovostne povečini uvožene hrane, hkrati pa tarnajo, da se cene pridelkom na tujih trgih dražijo in s tem upravičujejo višje cene hrane na trgovskih policah. Ključno vprašanje je, kako bodo odgovorni v slovenski živilski verigi zagotovili, da bodo slovenskim potrošnikom ponudili lokalno pridelano hrano slovenskega porekla v čim večjem možnem obsegu po dostopnih cenah. Ali pa bodo na račun nekaj večjega kratkoročnega dobička še naprej potrošnikom ponujali »cenejšo«  hrano iz uvoza, kar nas bo kot družbo na dolgi rok veliko več stalo.