Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije opozarja, da je na slovenskih kmetijah potreba po poklicni usposobljenosti zelo velika, vendar način evidentiranja deficitarnih poklicev ne zazna potreb v kmetijstvu in to ima za posledico, da za področje kmetijstva ni štipendij iz javnih sredstev.  

Ključne besede: izobraževanje, biotehniške šole, deficitarni poklici

Pred prihajajočimi informativnimi dnevi je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) v sodelovanju s konzorcijem biotehniškim šol pripravila novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na nekatere težave, s katerimi se srečujejo biotehniške šole, ki izobražujejo za različne poklice v kmetijstvu, te težave pa se odražajo tudi v še vedno prenizki izobrazbi lastnikov kmetij.

Da to drži, je potrdil tudi direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik (drugi z leve): »Poklicem v kmetijstvu je treba nameniti večjo veljavo in promocijo, da bomo ohranjali obdelanost, skrbeli za razvoj slovenskega podeželja in spodbujali pridelavo slovenske hrane. KGZS predlaga, da bi lokalne skupnosti uvedle možnost štipendiranja dijakov, bodočih nosilcev kmetijske dejavnosti na podeželju,« pove Ravnik.

»Pri popisu deficitarnih poklicev seznami ne kažejo realne slike potreb v kmetijstvu, saj zaradi metode ugotavljanja ne zazna potreb, ki nastajajo na kmetijah. Na slovenskih kmetijah je potreba po poklicni usposobljenosti velika, posebej pri mladih prevzemnikih kmetij.

Ker metodologija ne zaznava pomanjkanja na kmetijah, se za ta namen ne more pridobiti državnih štipendij, ki pa jih še kako rabimo, da bi se mladi lažje odločali za vpis v kmetijske izobraževalne programe,« je orisal stanje na tem področju predsednik odbora za šolstvo, svetovanje, raziskave in razvoj pri KGZS Peter Pribožič (tretji z leve).

Nič kaj rožnat položaj biotehniških oziroma kmetijskih šol je predstavila ravnateljica Biotehniške šole Šolskega centra Nova Gorica Barbara Miklavčič Velikonja (prva z leve): »V primerjavi z mnogimi srednjimi šolami se kmetijske šole soočajo s stroški, ki jih druge šole nimajo. Gre predvsem za praktični pouk, ki poteka na posestvih, ki rabijo stroje, opremo, izvedba prakse zahteva veliko ročnega dela in drugo.

Kmetijske šole v Sloveniji se zaradi majhnih oddelkov srečujejo s težavami pri izvajanju programa in opremljanju šolskih posestev ter učnih delavnic. Osnova financiranja je glavarina po učencu, ki pa ne zadošča za uspešno izvedbo učnih programov. Za kmetijske programe bi bilo nujno treba spremeniti način financiranja, da bi omogočil tudi ob manjšem številu dijakov kakovostno izvedbo programov,« je zaključila Miklavčičeva.

Jure Žibert (četrti z leve), dijak triletnega programa na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, ocenjuje, da je bila odločitev za šolanje v Postojni prava: »Dobil sem veliko praktičnih znanj, ki mi bodo prišla prav pri gospodarjenju v domačem 20-hektarskem gozdu. Ker pa se ukvarjamo doma tudi s pitanjem bikov, bom nadaljeval še dveletno šolanje na Biotehniškem centru Naklo. Verjamem, da si bom s pridobljenim znanjem ustvaril delovno mesto na kmetiji, da bom uspešno kmetoval, da bo kmetija napredovala in da bom lahko s tem tudi preživljal družino,« je z optimizmom in samozavestjo zaključil Jure Žibert.

Video posnetek novinarske konference