Zgrešeno razumevanje narave in nevarnost evropskih politik prepuščanja divjini

Avtor: Mihael Koprivnikar, KGZS

Trenutna evropska okoljska politika vse bolj vsiljuje nevarno smer spodbujanja »divje narave« oziroma prepuščanja narave sami sebi. Ta pristop temelji na napačni in poenostavljeni predpostavki, da je narava nekakšna nedotaknjena divjina, v kateri vsakršen človeški poseg predstavlja grožnjo. Takšno razumevanje tega, kaj narava v resnici je, strokovno ni ustrezno, hkrati pa se javnosti in celotni družbi sistemsko predstavlja na popolnoma napačen, nerealno romantičen način. Narava ni muzej, ki bi ga ohranili zgolj tako, da iz njega izključimo kmeta, lastnika zemljišča.

Mestni ljudje velikokrat ne razumejo, da gozdovi in travniki niso divjina, temveč zasajeni gozdovi in košeni travniki. Današnja visoka biotska pestrost je rezultat generacij aktivnega gospodarjenja.

Zmotno je prepričanje, da opuščanje rabe teh zemljišč in njihovo prepuščanje divjini kakor koli varuje naravo. Posledice so v praksi ravno nasprotne. Ko se prostor prepusti zaraščanju, to vodi v izginotje številnih vrst in drastičen upad specifične biotske pestrosti, ki je vezana na mozaičnost krajine. Nevzdrževani, prestari gozdovi postanejo idealno okolje za katastrofalne motnje, od obsežnih gozdnih požarov do velikih izbruhov škodljivcev, kot so podlubniki.

KGZS je na to temo organizirala sestanek s profesorjem Maurom Agnolettijem z Univerze v Firencah, ki je vodilni zagovornik ideje, da potrebujemo korenito spremembo miselnosti na vseh ravneh odločanja. Zavedati se moramo, da glavni okoljski problem v Evropi ni aktivno upravljanje prostora, temveč ravno nasprotno. Največja grožnja biodiverziteti v Evropski uniji sta zaraščanje in pomanjkanje tradicionalnega aktivnega gospodarjenja.

Čas je, da prepoznamo, da narava v Sloveniji ni divjina, temveč kulturna krajina, in da kmet ni problem, temveč rešitev.