Pred dnevi je bil na socialnem omrežju Facebook objavljen zapis, ki napada rejo in rejce drobnice v Sloveniji. Na zapis se je odzvala Zveza rejcev društev drobnice Slovenije. Povzemamo:

V objavi je napisanih veliko neresnic in zavajajočih trditev, ki jih nepoznavalec slovenskega kmetijstva ne prepozna, vplivajo pa na javno mnenje, ki živinoreji že itak ni naklonjeno, zahvaljujoč glasnim nevladnim organizacijam, ki se razglašajo za zaščitnice živali in brez dokazov pišejo, kar se jim zahoče, čeprav s tem rušijo prehransko varnost v naši državi.

V zapisu je nekaj trditev glede ukrepov kmetijske politike za rejo drobnice, predvsem glede 'subvencij'. Vezano dohodkovno podporo, tako imenovano subvencijo na glavo plemenske drobnice, prejme le nosilec kmetijskega gospodarstva, ki redi 14 ali več glav drobnice in izpolnjuje še druge pogoje intervencije, torej te podpore ne dobijo vsi rejci drobnice. Za leto 2024 je ta podpora znašala 21,10 evra na glavo plemenske živali, kar za poprečen slovenski trop znese 316,50 evra. Tak znesek verjetno ne more biti motiv za odločitev za rejo drobnice.

Povpraševanje po jagnjetini in kozličevini je vedno večje. Predvsem v času velikonočnih in božičnih praznikov je veliko pomanjkanje, saj je povpraševanje po mesu večje od ponudbe. Meso starih ovc se predela v kakovostne suhomesne izdelke in ne gre na odpad.  Zelo tudi narašča povpraševanje po izdelkih iz ovčjega in kozjega mleka. Rejci, ki predelujejo mleko v sire ter ostale mlečne izdelke, komaj pokrivajo povpraševanje po le-teh in slovenski trg še dolgo ne bo omejen.

Torej glavni namen reje drobnice NI vzdrževanje krajine, temveč gre za resno gospodarsko dejavnost, ki prinaša dohodek ter omogoča obstoj velikega števila kmetij predvsem na območjih, kjer druga vrsta kmetijske pridelave ni možna ali pa je zelo otežena. To pomeni tudi ohranjanje poseljenosti v vaseh, ki bi se sicer izpraznile. Te vasi so pogosto na mejnih območjih in so pomembne tudi z vidika varovanja naših mej, kar v sedanjih geostrateških razmerah ponovno postaja pomembno.

V objavi se z rejo drobnice primerja tudi srnjad in jelenjad. Ti res popaseta vse, kar vidita, kar pomeni, da popaseta tudi njive, kjer se prideluje rastlinska hrana. Kaj bomo jedli, ko tudi pridelkov z naših polj ne bo več zaradi prenamnožitve divjih prežvekovalcev, se sprašujejo v Društvu rejcev drobnice Slovenije.

Kmetijstvo kot ohranjevalec biotske raznovrstnosti

Zaraščanje samo po sebi JE težava, kar dokazujejo primeri iz prakse. Na Vipavskem so zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti očistili površine, da se je ponovno naselil hribski škrjanec, in ko se je začelo naravno zaraščanje, je ta ptič spet začel izginjati. Kako so ga ohranili? S pomočjo koz, ki so s pašo očistile zaraščen škrjančev življenjski prostor, in ne divjad. Drug primer pomena obdelane krajine sta metulja travniški postavnež in veliki frfotavček v Beli krajini, ki sta izginila z zaraščenih površin, ponovno pa sta se pojavila, ko so te površine očistili.

Zaraščanje kot stenj za gozdne požare

Z zaraščanjem se močno poveča nevarnost nastanka gozdnih požarov, čemur smo bili priča pred dvema letoma, ko je gorel Kras, prepuščen naravnemu zaraščanju. Tam ni dovolj drobnice, da bi s pašo odstranjevala lahko vnetljivo podrast, česar divjad očitno ne naredi. Zaradi zaraščanja se tudi zveri vedno bolj približujejo naseljenim območjem in predstavljajo nevarnost ne samo za rejne živali pač pa tudi za ljudi.

• Biotska raznovrstnost niso samo gozdovi, grmišča in zaraščena travišča, pač pa tudi obdelana krajina, pokošeni travniki, popaseni pašniki, obdelane njive, negovan gozd …