Predstavniki kmetijskih organizacij in Gospodarske zbornice Slovenije

Kmetijske organizacije in Gospodarska zbornica Slovenije opozarjajo, da se slovenski kmetje vsakodnevno soočajo z visokimi stroški pridelave, nelojalno konkurenco cenejšega uvoza, obsežno birokracijo in številnimi socialnimi izzivi. Potrošnike pozivajo, naj pri nakupu hrane izberejo lokalne proizvode in tako neposredno podprejo slovensko kmetijstvo.

Visoki stroški pridelave in nizke odkupne cene

Ena največjih težav v kmetijstvu so visoki stroški pridelave, ki jih kmetje pogosto ne morejo pokriti z odkupnimi cenami, ki se oblikujejo v verigi.

V letu 2025 so bili po izračunih Kmetijskega inštituta Slovenije stroški pridelave pšenice 249 evrov na tono, odkupne cene v času žetve, ki so odvisne od cen, ki se dosežejo pri naslednjem členu v verigi, pa so bile po podatkih Zadružne zveze Slovenije v času žetve 200 evrov na tono  za krušno pšenico in  180 evrov na tono za krmno pšenico. Po izračunih Zadružne zveze Slovenije so kmetje v letu 2025 pri pridelavi pšenice ustvarili izgubo 354 evrov na hektar, v zadnjih treh letih pa skupaj preko 1.100 evrov na hektar. Tudi zaradi pomanjkanja kapacitet za skladiščenje slovenske pšenice pri prvem členu v verigi, t. j. pri kmetih in njihovih zadrugah, se pšenica v pretežnem delu proda v času žetve, ko so tudi cene najnižje. Kmet od kilograma kruha dobi približno desetino maloprodajne cene.  

Tudi odkupne cene krompirja so trenutno najnižje v zadnjem desetletju – pogosto za polovico nižje kot lani – in ne pokrivajo stroškov pridelave. Ponudbe za krompir se trenutno gibljejo okoli 17 centov na kilogram, kar je za 58 odstotkov manj kot v lanskem letu. Podobno je pri zelju in čebuli. Odkupna cena zelja trenutno znaša 0,30 evrov na kilogram in je glede na lansko leto 50 odstotkov nižja za zelje za presno porabo, pri zelju za predelavo pa tudi do 58 odstotkov. Odkupna cena čebule se je, odvisno od tehnologije pridelave, glede na lansko leto znižala za 55–77 odstotkov. Če primerjamo odkupne cene zelenjadnic, ki se oblikujejo v verigi, bodo kmetje pri zelenjadnicah v letošnjem letu pridelali precejšnjo izgubo. »To, da kmet ne pokrije stroškov pridelave, pomeni, da mu ni zagotovljena osnovna minimalna plača, kar je pravica vsakega delavca v naši državi,« je povedala Alenka Marjetič Žnider iz Zadružne zveze Slovenije. Posebno težavna je konkurenca oz. uvoz iz tretjih držav, kjer je dovoljena uporaba zaščitnih sredstev, ki so v EU prepovedana. Tudi sicer je nabor zaščitnih sredstev, ki jih imajo na razpolago slovenski pridelovalci, bistveno manjši od nabora zaščitnih sredstev, ki je na voljo pridelovalcem na skupnem evropskem trgu.

Sektor mleka je eden redkih, kjer trenutno slovenski kmetje lahko pokrivajo stroške prireje, vendar se že kaže zasičenost z mlekom na evropskem trgu ter nakazuje padanje cen. Slovenska odkupna cena mleka je trenutno 50 centov na liter. V povprečju kmet prejme za liter mleka 33–37 odstotkov maloprodajne cene. »Odločitev za lokalne izdelke pomeni za kupca prednost, saj lahko vedno ugotovi izvor živila in se seznani z načinom pridelave in predelave«, je poudaril Rafael Novak iz Združenja kmečkih sirarjev Slovenije.«

Zadružna zveza Slovenije poziva, da se oblikuje spodbude, ki bodo okrepile trajnostni kmetijsko-prehranski sistem, ki temelji na lokalni surovini. S podporo živilsko-predelovalni dejavnosti, ki temelji na surovini slovenskega porekla, se podpora multiplicira tudi pri slovenskem pridelovalcu in na slovenskem podeželju. Spodbude v infrastrukturo, ki je poleg tega tudi v lasti in upravljanju kmetov (dopolnilne dejavnosti na kmetiji; zadružna infrastruktura za zbiranje, skladiščenje in predelavo) pa so tiste, ki zahtevajo posebno pozornost, saj omogočajo, da kmetje v verigi posežejo čim višje, s čimer se dodana vrednost v največji možni meri realizira pri njih.

Administrativne ovire in socialni izzivi

Kmetje se soočajo tudi z obsežnimi administrativnimi obveznostmi. Med letoma 2022 in 2024 je KGZS izvedla anketo med približno tisoč kmeti, ki je pokazala, da se s prekomernim stresom sooča kar 64 odstotkov kmetov, 41 odstotkov jih trpi za nespečnostjo, 38 odstotkov pa za izgorelostjo. Med pogostejšimi težavami so tudi tesnoba, anksioznost in depresija. Prvi rezultati nove ankete, ki jo KGZS trenutno še izvaja, kažejo, da kmetom največ stresa povzročajo kmetijska politika in zakonodaja (71 odstotkov), nepredvidljivi dogodki v kmetijstvu, kot so suše, toče ali bolezni (69 odstotkov), sledijo nizke odkupne cene in obsežna administracija.

Socialni izzivi se prepletajo z demografskimi, ekonomskimi in družbenimi vprašanji: slovensko kmetijsko prebivalstvo se stara, mladi pogosto ne prevzemajo kmetij, kar vodi v pomanjkanje naslednikov in izgubo znanja. V Sloveniji je le 3,5 odstotkov nosilcev kmetije mlajših od 35 let, še leta 2016 jih je bilo 4,6 odstotkov.  Povprečna starost nosilca kmetijskega gospodarstva v letu 2024 je bila 63 let.  Eva Golob, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine: »Mladi se za poklic kmeta vse manj odločajo in razlogi za to so jasni. Poleg težkih delovnih razmer, visokih stroškov pridelave, obsežne birokracije in nelojalne konkurence je pomemben dejavnik družbeni pritisk in pomanjkanje spoštovanja do kmetijskega poklica.«

Posebne izzive imajo kmečke ženske, ki morajo usklajevati delo na kmetiji z družinskimi obveznostmi, pogosto brez ustrezne podpore ali priznanja. Za mnoge kmete je tudi upokojitev negotova, saj pokojnine pogosto ne zadostujejo za ohranjanje življenjskega standarda. Milena Benko iz Zveze kmetic Slovenije je dodala: »Ženske večinoma prevzemajo skrb za družino, za kmetijo in so s tem zelo obremenjene. Veliko kmetic že posrbi zase, veliko pa je tudi tistih, ki svoje stiske še skrivajo. Ljudi pozivamo, naj se odločajo za lokalno hrano, saj s tem podpirajo tudi nas, kmetice.«

Od pridelovalca do potrošnika: skupaj za trajnosten prehranski sistem

Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS poudarja, da sta skrb za zdravje, kakovost prehrane in trajnostno prihodnost skupna odgovornost pridelovalcev, živilske industrije, potrošnikov, raziskovalcev, izobraževalcev in odločevalcev. »To lahko dosežemo le s sodelovanjem vseh – pridelovalcev, živilske industrije, potrošnikov, raziskovalcev in odločevalcev. Lokalna pridelava in predelava sta temelj stabilnosti ter varnosti oskrbe za naše prihodnje generacije,« je dodala Nina Barbara Križnik iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS.

Ob svetovnem dnevu hrane kmetijske organizacije potrošnike pozivajo, naj ne spregledajo truda slovenskega kmeta in izberejo lokalno hrano. »Slovenski kmetje potrebujejo priložnost za prodajo svojih izdelkov po konkurenčnih cenah. Prav je, da jim damo priložnost pri vsakodnevnem nakupnem odločanju. Ko se odločamo, čigavo hrano kupujemo, kupimo hrano slovenskega porekla,« je povedal predsednik KGZS dr. Jože Podgoršek. Potrošniki s tem ne podpirajo le kakovosti, varnosti in sledljivosti hrane, temveč tudi varovanje okolja, ohranjanje slovenske krajine ter prihodnost podeželja. Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved je zato dodal: »Ko kupujemo hrano, ne odločamo samo o tem, kaj bomo jedli – odločamo se, koga bomo podprli. Ali slovenskega kmeta, ki skrbi za našo zemljo, ali pa anonimnega trgovca nekje daleč, ki mu ni mar, kaj pride na naš krožnik.«

------------------------------------

Videoposnetek