Kmetija kot trg za delo mladih in starejših

Kmetija kot trg za delo mladih in starejših

Storitvene dejavnosti, Zaposlitev in sociala, Dopolnilne dejavnosti  | 
Od leve proti desni: Tatjana Vrbošek, Jože Ramovš, Andreja Krt Stopar, Ivan Janez Štular

Od leve proti desni: Tatjana Vrbošek, Jože Ramovš, Andreja Krt Stopar, Ivan Janez Štular

Evropa potrebuje družbo vseh starosti, dobro usklajeno, dobro delujočo, varno in ljubečo je osrednja misel Dnevih medgeneracijskega sožitja, ki v organizaciji Združenje društev upokojencev Slovenije med 14. in 16. majem potekajo v Ljubljani. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je na otvoritveni dan, z namenom predstaviti različne poglede na kmetijo kot trajno polje za medgeneracijsko sožitje ter ustvarjanju zelenih delovnih mest, s pomočjo zanimivih gostov pripravila okroglo mizo Kmetija kot trg za delo mladih in starejših.

Ključne besede: medgeneracijsko sožitje, kmetija, delo

Na posvetu so razmišljanja o kmetiji kot trajnem polju za medgeneracijsko sožitje, različnih možnostih kako ostati aktiven v starejšem življenjskem obdobju, pomenu sobivanja in ustvarjanja zelenih delovnih mest ter ustvarjanju prijetnega bivalnega okolja na podeželju predstavili: antropolog in socialni delavec izr. prof. dr. Jože Ramovš, vodja službe za dopolnilne dejavnosti in družbene storitve na podeželju pri KGZS Andreja Krt Stopar, Lili Mahne s kmetije Mahne ter Ivan Janez Štular s Kmetija Halovc.

Piramidalna struktura družbe je preživeta

V svojem razmišljanju o kmetiji kot trajnem polju za medgeneracijsko sožitje je profesor doktor Jože Ramovš, izjemen poznavalec dolgožive družbe in medgeneracijskega sožitja, izpostavil tri misli. Prvo, da je človek bitje vseživljenjskega dela vseh članov družine, od najmlajšega do najstarejšega. »V današnjem času se je pojavil trend vseživljenjskega učenja in pozablja modrost, da je človek bitje vseživljenjskega dela. Človeški možgani ostajajo mladi ob delu in tistem, kar je človeku najbližje, to je hoja.«

Druga, da je kmetija prostor, kjer vsi člani vse svoje življenje skrbijo za vse člane. »Vseživljenjsko delo ter pomoč in oskrba vseh članov, to je samooskrbna kmetija. Pomeni gospodarsko in preživitveno samooskrbnost, času in razmeram primerno. Kmetija je vedno bila največja učilnica solidarnosti, vživljanja v drugega in pomoči drugemu.« Ob tem je izpostavil, da nam v Sloveniji še vedno ni uspelo pripraviti zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga imajo vse ostale evropske države. Prav tako se v Sloveniji namenja najmanj sredstev za dolgotrajno oskrbo, kar dvakrat manj kot je evropsko povprečje.

In še tretja, da se je organizacija dela in sožitja med generacijami spremenila. Piramidalna struktura družbe je preživeta. »Danes, v postmoderni družbi, znanja v petih do desetih letih zastarajo. Tako se moramo starejši od mladih učiti novih znanj, prav tako pa se mlajši od starejših učijo prenašanja izkušenj in temeljnih vrednot. Gre za novo organizacijo dela in sožitja, ki ni več piramidalna. Vsi smo učitelji in učenci, učimo se drug od drugega.« Ob tem profesor Ramovš pove še, da je povprečna starost zaposlenih v Evropski uniji 50 let.

Priložnosti v dopolnilnih dejavnostih

Kako se v zgodbo dolgožive družbe in medgeneracijskega sožitja vključujemo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije kot največji stanovski organizaciji lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov? Andreja Krt Stopar, vodja službe za dopolnilne dejavnosti in družbene storitve na podeželju meni, da je od vsakega posameznika odvisno kako bo izkoristil prednosti, ki jih ponuja kmetija. »Kmetija je idealen poligon za vsakogar, ki želi biti v svojem življenju uspešen ali želi izraziti svojo lastno identiteto. Slovenske kmetije so majhne, povprečno okoli sedem hektarjev. Na majhni površini težko dosežemo prihodke. Tu moramo biti hvaležni, da nam država omogoča dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Teh je okoli 150 vrst in jih lahko izkoristimo na posamezniku primeren način. Peka kruha, tradicionalni običaji, predelava rastlinskih, mesnih izdelkov, zeleni turizem, izvajanje delavnic nege in z lanskim letom tudi socialno varstvo, kjer bodo kmetije lahko imeli odrasle in starostnike v dnevnem varstvu. Kdor ima malo lastne vizije in zavedanje lastne identitete, na kmetiji lahko uspe. Kmetijstvo mora omogočati spodoben način življenja. Vsak posel je na začetku morda res težak, a začeti dopolnilno dejavnost zahteva le dobro idejo, pogum in 25 evrov takse.«

Uspešna zgodba Ivana Janeza Štularja

»Pri tisti hiši je najbolje, kjer je vsakega nekaj. Neki tistih, ki škodo delajo in stanejo, to so otroci. Nekaj tistih srednje generacije, ki morejo delati in skrbeti za vse in nekaj starih, ki ne morejo delati in molijo za blagoslov,« je prenesel misel prijatelja gospod Ivan Janez Štular iz Strahinja. Njegova življenjska zgodba je dobre prakse medgeneracijskega sožitja na kmetiji in aktivne udeležbe posameznika v lokalnem okolju.  Večino življenja se ukvarja s kmetovanjem, po starših je pri tridesetih prevzel srednje veliko kmetijo in jo precej povečal. Od nastanka Občine Naklo leta 1994 je bil kar štirikrat zaporedoma izvoljen za župana in pomembno doprinesel k razvoju občine. Kmetijo je predal sinu, ko je bil ta star trideset let.  »Na njej danes živimo tri generacije. Z ženo nisva več najmlajša in življenje naju je naučilo, da mlade ni dobro preveč učiti. Če se na naju obrnejo po nasvet, jim svetujeva. Jemo skupaj kosilo in večerjo, naša kmetija se ukvarja le s poljedelstvom. Pridelujemo krompir in čebulo. Trije vnuki, stari od 21 do 18 let, pridno študirajo in veliko delajo na kmetiji. Imajo jo radi in so vključeni tako v delo kot odločitve. Življenje na kmetiji, da otrokom delovne navade,« pove gospod Štular, ki poudarja tudi pomen medsosedskega sožitja.  

Navdihujoča zgodba Lili Mahne

»Kmetija je priložnost, na kmetiji pa je tudi veliko tradicionalnih vzorcev v katerih je težko funkcionirati,« pove Lili Mahne, ki se je na Notranjsko poročila pred 40 leti, rodila tri otroke, družina Mahne pa je kasneje po spletu okoliščin podedovala dve kmetiji. Njen status »ta mlade« je bil brez pravic, zato se je lotila zasebništva kot načrtovalka prostora, kar je njen prvi poklic. Kmalu je spoznala kako pomembno je biti proaktiven državljan ter se vključila v program razvoja podeželja ter postala podjetniška svetovalka. Pridobila je znanja o projektnem vodenju, ki so razvojno nujna ter svoje podjetje preoblikovala v razvojno agencijo. K sodelovanju je povabila deset mladih in s pomočjo mentorstva ustvarila uspešne samostojne projekte. »Za zeleni turizem moramo biti pravilno organizirani, podjetno naravnani ljudje. Nujno je dobro poznavanje menedžerskih orodij, ki niso politična temveč strokovna funkcija. Če imaš njivo krompirja, lahko pridelaš krompir in ga prodaš po evro, lahko pa se dodatno izobraziš, narediš zgodbo o krompirju, dodaš andragoška znanja, odpreš zasebni inštitut, dodaš raziskovalno možnost. Moto je tržiti krompir po 1111 evrov.« Trajnostni razvoj kmetije pomeni, da je 60 % prihodka od proizvodnje in 40 % prihodka od dodanih znanj. Potrebno je pravilno registrirati kmetijo, jo usmeriti, nadgraditi. Pri tem je pomembno, da za nasvet povprašaš strokovno podkovane ljudi, kar je odraz zrelosti. »Na naši kmetiji je bilo narejenih več diplomskih nalog z različnih področij od oblikovanja do bančništva, sama pa sem pred štirimi leti odprla nekaj dopolnilnih dejavnosti in si z njimi ustvarila precej donosno delovno mesto, ki mi pomeni sprostitev. Trenutno sem kmetica in promotorka lokalne samooskrbe. Razlog za uspeh dopolnilnih dejavnosti je predvsem dobro znanje glede trženja,« pravi Lili.

Nazaj

Prihajajoči dogodki

Piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.

Odpri/zapri