V Sloveniji so se posamezni kmetje s silažo prvič srečali že na začetku 20. stoletja, a se siliranje vse do leta 1970 ni razširilo. Tedaj so se začeli kmetje opremljati s traktorji in priključki za spravilo krme ter začeli graditi stolpne silose. Silaža je začela iz krmnih obrokov postopoma izrivati seno in ob tem se je pojavilo vprašanje, ali je mogoče molznice rediti tudi brez sena. Spoznali smo, da je to mogoče. Po približno štiridesetih letih se odpirajo nove priložnosti na področju prodaje senenega mleka. Vprašanje, ki smo si ga zastavili pred desetletji, smo obrnili. Sprašujemo se, ali je mogoče molznice rediti brez silaže in kakšne rezultate reje je mogoče pri tem dosegati.

Krmna vrednost sena in silaže

Rezultati analiz krme iz slovenskih kmetij kažejo, da seno po energijski vrednosti v povprečju zaostaja za travnimi silažami za približno 15 %, po vsebnosti surovih beljakovin pa za več kot 30 %. Na podlagi teh informacij je mogoče oceniti, da bi bile ob zmerni uporabi močne krme mlečnosti pri obrokih s senom za približno 700 kg na laktacijo manjše kot pri obrokih s travno silažo.

Ob tem velja opozoriti, da razlike v sestavi in energijski vrednosti med senom in silažo niso le posledica načina spravila (sušenja ali siliranja), temveč tudi načinov gospodarjenja na travinju. Kmetje po navadi sejane travnike in kakovostnejše trajne travnike namenijo siliranju, slabše travnike pa sušenju. Tudi košnja je pri sušenju praviloma nekoliko kasnejša kot pri siliranju. Razlike med kakovostjo sena in silaž s kmetij so torej rezultat različnih okoliščin in ne kažejo le na slabosti sušenja v primerjavi s siliranjem, temveč tudi na posledice ustaljenih praks priprave sena in silaž. Za ovrednotenje dejanskih razlik med sušenjem in siliranjem bi morali primerjati krmo s travnikov s podobno sestavo ruše, ki je pokošena ob primerljivi starosti. 

Slabosti in prednosti sušenja

Slabost sušenja v primerjavi s siliranjem je velika odvisnost od vremenskih razmer, ki v praksi pogosto pogojujejo nekoliko kasnejšo košnjo in s tem slabšo energijsko vrednost krme. Pri sušenju na tleh lahko pride tudi do precejšnih mehanskih izgub nežnejših delov travniških rastlin, zaradi česar se zmanjšata vsebnost beljakovin v krmi in njena energijska vrednost.

Ima pa seno v primerjavi s silažo tudi nekatere prednosti. Kljub manjši vsebnosti surovih beljakovin je lahko dejanska beljakovinska vrednost sena boljša od beljakovinske vrednosti silaž. Beljakovine silaž se namreč v vampu v velikem obsegu razgradijo do nebeljakovinskih dušikovih spojin, predvsem amonijaka, ki ne prispevajo k oskrbi molznic z beljakovinami. Pri senu je neželeno razgrajevanje beljakovin v vampu precej manj obsežno. V vampu razgrajene beljakovine se izkoristijo le, če jih uspejo mikroorganizmi v vampu vgraditi v mikrobne beljakovine. Nekateri poskusi kažejo, da je pri obrokih s senom tudi ta proces učinkovitejši in to dodatno prispeva k primerjalni prednosti sena. 

Prednost sena je tudi v večji vsebnosti sladkorjev. Med siliranjem se namreč sladkorji spremenijo v organske kisline in z izjemo najkakovostnejših silaž vsebujejo le-te premalo sladkorjev. Seno ima tudi dobro strukturno vrednost. Živali spodbuja k prežvekovanju in s tem prispeva k dobremu delovanju vampa. Tudi zauživanje je pri obrokih s senom nekoliko obsežnejše kot pri obrokih s silažo in to deloma nadomesti izpad zaužite energije zaradi slabše energijske vrednosti sena. Te prednosti so z večletnimi primerjalnimi poskusi potrdili tudi na avstrijskem inštitutu Raumberg-Gumpenstein. Primerjali so na tleh sušeno seno, prevetrovano seno, kondenzacijsko sušeno seno in silažo. Seno je vsebovalo v primerjavi s silažo znatno manj surovih beljakovin, na tleh sušeno seno pa tudi nekoliko manj neto energije za laktacijo (NEL). Mlečnosti so bile kljub temu pri vseh obravnavanjih s senom večje kot pri silaži. Ob tem je vsebovalo seneno mleko tudi več beljakovin. Boljši rezultati pri obrokih s senom so bili posledica večjega zauživanja krme. 

S senom najboljše kakovosti do višje prireje

Razpon v kakovosti sena je na slovenskih kmetijah zelo velik. Deset odstotkov najslabših analiziranih vzorcev s kmetij v povprečju vsebuje le 4,25 MJ, 10 odstotkov najboljših pa 5,93 MJ (NEL). Ocenjujemo, da je mogoče s senom najboljšega kakovostnega razreda ob zmernih količinah močne krme prirediti približno 6.800 kg, s senom najslabšega kakovostnega razreda pa le 5.900 kg mleka v laktaciji. Med vzorci sena so tudi taki, ki po energijski vrednosti dosegajo najboljše travne silaže (okoli 6,4 MJ NEL na kg sušine). S takim senom je mogoče ob zmernih količinah močne krme prirediti približno 7.400 kg mleka v laktaciji. To dokazuje, da so možnosti za izboljšanje stanja velike in tudi od uspešnosti na tem področju bo odvisna konkurenčnost prireje senenega mleka.

Sklenemo lahko, da je mogoče s kakovostnim senom dosegati podobne ali večje mlečnosti kot s travnimi silažami. Rešitve za izboljšanje kakovosti sena iščemo tudi v sklopu projekta Seneno meso in mleko. Na petih partnerskih kmetijah preučujemo možnosti za izboljšanje travne ruše in zmanjšanje sprememb krme med sušenjem na travniku in na sušilnicah. Gre za projekt Evropsko partnerstvo za inovacije, ki ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.

Jože Verbič, Kmetijski inštitut Slovenije, joze.verbic@kis.si