English

Za razvoj slovenskega podeželja


Služnost v javno korist

Kaj je služnost v javno korist?

Služnost v javno korist je ena izmed posebnih oblik služnosti. Kot taka je urejena v Zakonu o urejanju prostora, kjer je določeno, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje.

 

Seveda pa ta zakon ni edini, ki ureja to vrsto služnosti. Urejena je namreč tudi v vrsti drugih posebnih zakonov, in sicer v zakonu o elektronskih komunikacijah, zakonu o rudarstvu, zakonu o javnih cestah, zakonu o železniškem prometu, energetskem zakonu in zakonu o žičniških napravah za prevoz oseb. Pri ustanovitvah posebnih služnosti v javno korist (na primer gradnja, vzdrževanje ali obratovanje žičniških naprav, javnih komunikacijskih omrežij, napeljevanje vodovoda ali kanalizacije, električnih, telefonskih in telegrafskih napeljav,…) je zato potrebno v prvi vrsti spoštovati določbe teh posebnih zakonov.

 

Poleg služnosti v javno korist zakon pozna tudi razlastitev in pravico uporabe za določen čas. Kateri izmed institutov, ki omejuje oziroma odvzema lastninsko pravico se bo uporabil, je odvisno od tega, ali je omejitev lastninske pravice tako obsežna, da o njej ni več mogoče govoriti. Kadar gre na primer za gradnjo komunalnih, energetskih in drugih podobnih objektov in naprav se v praksi največkrat poslužujejo instituta služnosti v javno korist. Lastnik zemljišče sicer še lahko uporablja, vendar je pri svoji uporabi delno omejen.

 
Pojasnila pojmov:
  • Gospodarska javna infrastruktura – omrežja, neposredno namenjena izvajanju javnih služb s področja prometa, energetike, komunalnega gospodarstva, upravljanja z vodami in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva ali varstva okolja, kakor tudi druga omrežja in objekti v javni rabi. Je državnega in lokalnega pomena.
  • Služnostni upravičenec – tisti, ki ima na služečem zemljišču pravico izvrševati služnost.
  • Služeče zemljišče – tisto zemljišče, ki je obremenjeno s služnostjo in je zato njegov lastnik omejen pri izvrševanju lastninske pravice.

Pogoji za ustanovitev

Pri sprejemu odločitve o ustanovitvi služnosti je potrebno upoštevati predvsem naslednje:

  • dopustno jo je ustanoviti le v javno korist; torej v korist države, občine oziroma izvajalca javne službe;
  • za dosego javne koristi je ta vrsta služnosti nujno potrebna;
  • zagotovljeno mora biti sorazmerje s posegom v zasebno lastnino;
  • ni dopustna, kadar bi država oziroma občina razpolagali z drugo ustrezno nepremičnino.

Postopek ustanovitve

  • s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi služnosti
  • z odločbo državnega organa
 

Zgornje zaporedje je določeno namenoma, saj zakon prednostno določa, da mora služnostni upravičeneclastniku zemljišča, ki naj bi se obremenilo s služnostjo v javno korist (t.i. služeče zemljišč3), najprej ponuditi sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti. Pri tem je posebej pomembno, da je ta pogodba sestavljena v pisni obliki ter vsebuje določilo o odškodnini, zemljiškoknjižno dovolilo za vpis služnosti in opis vsebine služnosti.

 

Opozoriti je potrebno, da mora biti opis vsebine služnosti jasen in natančen (npr.: ponavadi se ta vrsta služnosti ustanovi le na delu zemljišča, zato morajo biti meje prostora, kjer se bo služnost izvrševala zelo natančno določene), saj je le tak lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Služnost šteje za ustanovljeno z dnem vložitve predloga za vpis v zemljiško knjigo.

Prisilna ustanovitev

V praksi se velikokrat pojavljajo primeri, ko se lastniki zemljišč upirajo ustanovitvi služnosti v javno korist. Ker v teh primerih lastniki zemljišč ne želijo podpisati ponujene jim pogodbe, služnostni upravičenec pri upravnem organu zahteva ustanovitev služnosti (prisilna ustanovitev). Služnost je v takem primeru ustanovljena z odločbo upravnega organa, ki mora ravno tako kot pogodba vsebovati določilo o odškodnini in natančen opis vsebine služnosti.

 

Čeprav v primeru ustanovitve služnosti v javno korist z odločbo, le-ta nastane z dnem pravnomočnosti odločbe in vpis v zemljiško knjigo ni potreben, večina upravičencev vendarle predlaga vpis v zemljiško knjigo. Tako se izognejo morebitnim konfliktom, ki bi lahko nastali ob prodaji obremenjenega zemljišča z novim lastnikom.

Trajanje in ukinitev služnosti

Služnost v javno korist praviloma ni trajna, ampak obstaja toliko časa, dokler je potrebna za doseganje javne koristi. V praksi se tako ustanavlja za nedoločen čas, lahko pa preneha, ko ni več nujno potrebna. Ko se izkaže, da služnost v javno korist ni več nujno potrebna za izvedbo namena, zaradi katerega je bila ustanovljena, lahko poda lastnik oziroma služnostni upravičenec utemeljen predlog za ukinitev služnosti v javno korist. O predlogu odloči upravni organ z odločbo.

Primerna odškodnina

Vsak lastnik služečega zemljišča je upravičen do odškodnine, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Seveda je tudi pri določanju višine odškodnine najprej potrebno spoštovati dogovor med obema stranema. V praksi to največkrat pomeni, da sodno zaprisežen cenilec, ki ga naroči služnostni upravičenec, opravi ogled zemljišča, ki se bo obremenilo s služnostjo, ter oceni njegovo vrednost.

 

V pogodbi se pri določitvi končne vrednosti odškodnine upošteva cenilčeva cenitev in nekateri drugi dejavniki, ki vplivajo na višino odškodnine (na primer površina prostora, ki bo omejen s služnostjo,…). V kolikor pa do tega dogovora ni mogoče priti, o višini odškodnine odloči sodišče, in sicer na predlog prizadetega lastnika. Odškodnina je lahko določena v enkratnem znesku ali v obliki ponavljajočih se periodičnih plačil. Prav tako pa služnostni upravičenec nosi tudi vse stroške, ki se pojavijo ob izvrševanju služnosti.

Težave v praksi

Na koncu je potrebno opozoriti, da se v praksi pojavlja mnogo različnih težav v zvezi z ustanovitvijo služnosti v javno korist in določitvijo odškodnine. Ena izmed njih je tudi, da se služnost na nekem zemljišču izvaja že dalj časa, upravičenec za njeno izvajanje pa nikoli ni pridobil soglasja lastnika zemljišča (nikoli mu ni ponudil sklenitve pogodbe) in tudi zahteve za ustanovitev služnosti ni vložil. Posledično to pomeni, da lastnik zemljišča tudi ni prejel nikakršne odškodnine.

 

V vseh takih in podobnih primerih bi zato bilo prav, da se stvari pravno-formalno uredijo. Služnost v javno korist namreč pomeni omejitev izvrševanja lastninske pravice za lastnika zemljišča, na katerem je vzpostavljena, zato je prav, da dobi primerno odškodnino.

 

 

Ne spreglejte - preberite
Izobraževanja in predavanja
Glasilo

Številka 122, 2014

 

  • Tema meseca: Za pravična razmerja v verigi od njive do mize
  • Pogovor: Kmet rabi svojega zastopnika - Marjan Golavšek, podpredsednik KGZS
  • Aktualno: Katastrski dohodek ostaja enak
  • Nasveti:  Vaše pravice ob kontroli
  • Priloga: Ureditev odpadnih vod na podeželju